| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | avstralska literatura |
| Kraj in leto izida | Dob, 2019 |
| Založba | Miš |
| Zbirka |
Zorenja |
| Prevod |
Nataša Grom |
| Ključne besede | Dedki, Družinski odnosi, Duševne motnje, Fantje, Identiteta, Medgeneracijski odnosi, Medosebni odnosi, Odraščanje, Prijateljstvo, Šolstvo, Tesnoba, V mladinskem leposlovju, Zaljubljenost |
Pesem, ki jo lahko slišim le jaz je mladinski roman, ki se ukvarja s problemi odraščanja. Gre za prvoosebno izpoved 13-letnega Roba Fitzgeralda, terapevtsko pisanje, ki ga opravi, ko obiskuje psihiatrinjo. Rob se je namreč rodil kot Roberta Catherine Fitzgerald. Zato se sooča s težavami s svojo identiteto ter samozavestjo in na koncu z dedkovo smrtjo. Vmes pa se še prvič zaljubi. Težave mu uspe premagati s pomočjo staršev, prijatelja Andrewa ter dedka. Ravno dedek odigra ključno vlogo pri tem, da Rob sebi in drugim prizna, kdo v resnici je. In to kar na šolski prireditvi. Na dedkov pobudo se Rob namreč vključi v šolsko nogometno ekipo, nastopi v oddaji za talente ter izvede javni protest proti lokalni klavnici, in to tako, da pride na naslovnico časopisa. Kar je glede na to, da se je moral soočiti z moško slačilnico in javno prepoznavnostjo neverjeten dosežek. Po dolgotrajnem prigovarjanju pa Rob izve tudi dedkovo zgodbo. Ded je bil vojak v vietnamski vojni. Zaradi posttravmatskih motenj ga je zapustila njegova žena, Robova babica. Življenje za nikogar izmed nas ni samo lepo in prav je, da se zavedamo, da se tudi drugim dogajajo hude stvari, ki jih zaznamujejo. Tako nam je mogoče vsaj malo lažje. Predvsem pa je pomembno omeniti, da Rob v pogovoru s svojo psihiatrinjo meni, da so otroci njegovih let strpni v takšnih pogledih, kot starejše generacije niso. Če nikomur nič nočeš, jih ne moti ne barva tvoje kože, ne spolna usmerjenost, ne kako velik si ali kako se oblačiš. Verjetno je to zato, ker si najstniki s svojo močno voljo še upajo prisluhniti pesmi, ki jo slišijo le oni. Čudovito branje, ki ti da misliti.
Objavljeno: 27.04.2019 11:11:47
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:58
Človeka nimaš rad zaradi njegovega videza, oblek ali imenitnega avtomobila, temveč zato, ker poje pesem, ki jo slišiš le ti. (Oskar Wilde)
In tvoja mami se je zaljubila v ta zanos. Tako je vsaj rekla nekaj let pozneje, ko sem jo vprašal, zakaj si je izbrala mene. ‘Verjel si v nekaj in se boril zato,’ je rekla. ‘Nič ni tako privlačno, kot strastno zavzemanje za določen cilj, čeprav je obsojeno na neuspeh. Mogoče še toliko bolj, če je obsojeno na neuspeh.’ (str. 119)
Na ušesih sem imel slušalke, v žepu kavbojk pa telefon. Po čelu mi je curljal pot, toda kot sem povedal gospe P., sem se počutil dobro. Dobro sem se počutil, ko sem stopal prihodnosti naproti v ritmu pesmi, ki sem jo lahko slišal le jaz. (str. 276)
in nato