Pismo Philemonu: roman

Plodoviti slovenski esejist, pesnik in pripovednik, strokovnjak za esperanto in še mnogo več, ki že od leta 1983 živi v Celovcu, je med drugim študiral tudi klasično grščino. Kot avtor, zavezan krščanskim vrednotam, je dober poznavalec antične in svetopisemske zgodovine. V romanu Pismo Philemonu se je tako naslonil na svetopisemsko poglavje iz Nove zaveze, najkrajše pismo apostola Pavla. Svojemu prijatelju in bratu v Kristusu, Filemonu iz Kolos v takratnem rimskem cesarstvu (ostanki se nahajajo v današnji Turčiji), Pavel sestavlja prošnjo, naj se usmili pobeglega sužnja Onezima. Pavel namreč kot pregnanec, jetnik in obsojenec zaradi širjenja krščanstva prebiva v Rimu, v stanovanju (kamri) pri služkinji Areti, ki mu gospodinji. Pri njem se po pobegu in kraji pojavi prav Onezim. Pavlu rimska oblast dopušča, da časa do smrtne obsodbe ne preživlja v zaporu, ampak zgolj zastražen. Zato ima veliko časa, da Kristusov nauk in s tem krščanske vrednote uči tako Areto kot Onezima, nazadnje pa še vojaka Bonifacija, ki ga straži po službeni dolžnosti. K njemu na obiske prihajajo znanci, bratje v Kristusu in pogani, najslavnejši med slednjimi filozof Seneca. Iz pogovorov z njimi se bralcu vse bolj odpira pogled na to, kar naj bi pomenila Kristusova smrt na križu za celotno človeštvo. Ošlak roman zaključi z navidezno oprostitvijo Pavla, ki mu takratni cesar in tiran Neron podeli še nekaj milostnih let, seveda ne v Rimu.

Ošlak skozi notranji monolog apostola Pavla in skozi petindvajset poglavij, naslovljenih po stavkih iz Pisma Filemonu, razgrinja ne le eno izmed apostolovih pisem, ampak spretno vpleta citate iz drugih Pavlovih pisem ter iz Stare in Nove zaveze na sploh. Vprašanja, ki se ob poslušanju nauka porajajo neukim in izobraženim, polaga na usta služkinji, sužnju, filozofu in drugim.  Pavel, ki je kot Jud Savel, preganjalec Kristusovih učencev, doživel spreobrnjenje, dobrodušno in iskreno uči nauk, s čimer mu v romanu uspe, da v krščanstvo in s tem v bivanje v Kristusu spreobrne vsaj tri ljudi. Čeprav so formulacije včasih na videz zapletene in je treba kak stavek prebrati večkrat, ravno to daje besedilu čar in lepoto. Apostol Pavel z gosjim peresom, ki je vodilni motiv romana, na papirus izpiše svojo vero v osvoboditev človeštva in v pravo, ne zgolj navidezno svobodo. O tem, kaj je prava in kaj navidezna svoboda in kdo je v resnici suženj, razpravlja z ostro prirezanim peresom in ostro prirezanimi besedami.  Morda bodo bralca prav te besede nagovorile, da bo začel znova odkrivati tudi knjigo knjig.

Roman je sočasno izšel še v esperantu.