Deseti brat

Delo Deseti brat zaseda v zgodovini slovenskega slovstva posebno mesto, saj velja za prvi slovenski roman, njegov avtor pa ga je napisal pri rosnih dvaindvajsetih letih. Dogajanje je postavljeno na podeželje Jurčičeve rodne Dolenjske, vendar ni omejeno le na vaško okolje, ampak se prepleta z usodami prebivalcev lokalnega gradu Slemenice. V romanu nastopa množica pomembnih oseb, z dobro analizo posameznih značajev in odnosov med njimi pa je uspelo pisatelju ustvariti dinamično in dramatično literarno prizorišče, ki vsebuje tako veliko ljubezensko zgodbo kot tudi mračne družinske skrivnosti ter mahoma osvoji bralca. Da opravičimo naslov, bomo najprej izpostavili Martinka Spaka, pri ljudeh poznanega in poimenovanega kot deseti brat. Jurčič je pri njem uporabil stari ljudski motiv desetega otroka, ki mora od hiše, sicer prinese družini nesrečo, nasprotno pa prinaša srečo vsem, ki naletijo nanj. Martinek Spak v resnici ni ne deseti ne brat, ampak je sam skrbno izgradil svoj kult. Obremenjen s temačno preteklostjo je že več let čepel v kraju, kjer ga spoznamo bralci, in koval maščevanje nad očetom, ki je onesrečil njegovo mater. Ti mračni načrti so skriti pod, kot se izrazi pisatelj, »odejo veselosti«, ki pa je le navidezna. Prebivalstvo ga v njegovi norčavosti in neposrednosti dobrovoljno sprejema in celo verjame v njegove nadnaravne sposobnosti. Takšno mnenje spodbuja predvsem Martinek sam, ki ima kljub beraškemu videzu denar vedno pri roki, njegov vpliv na ljudi pa je celo tako močan, da si lahko privošči lastnoročno vreči iz gostilne skopuškega kmeta. Denar, ki ga Martinek prejema za varovanje skrivnosti svojega rojstva, pod krinko čudežev zapravlja za dobra dela. Kot osebnost je zelo razdvojen, sovraži očeta, a ob tem istočasno čuti krivdo in željo po spravi. A vendarle bi lahko rekli, da je on tisti, ki vleče niti in med njegove marionete ne sodi le njegov oče, ampak tudi glavni junak romana, Lovro Kvas.

Ko beremo o Lovru Kvasu se zdi, kot bi govorili o samem Jurčiču, njegov lik vsekakor vsebuje mnoge avtobiografske poteze. Mladi intelektualec, ki se je iztrgal svojemu kmečkemu okolju, prihaja v obravnavane kraje iz eksistenčnih razlogov, saj si je na gradu priskrbel službo učitelja. Ker se mora preživljati s poučevanjem, namesto da bi se sam posvetil študiju, je obupan in razočaran. A Lovrova grenkoba, s katero je stopal novemu delovnemu mestu in stanovanju nasproti, se poleže, ko spozna stanovalce gradu Slemenice, kjer bo služboval. Pisatelj zapiše, da se »uleže v posteljo s sladkim občutkom trudnega človeka, ki je dan preživel popolnoma zadovoljen z njegovim koncem.« Sploh ker spozna Manico, hčerko grajskega gospodarja in sestro fantiča, katerega učitelj bo postal. Takoj se vidi, da je Manica Lovrova sorodna duša in popolno nasprotje svojega siceršnjega snubca Marijana Piškava, za katerega Jurčič pravi, da je »živopisna podoba takih ljudi, ki ne delajo nič in ne mislijo nič«. In kaj je pri Jurčiču ljubezen? Tisto čustvo, ko »srce hrepeni po nečem, česar um ne ve vselej razložiti.« Živahna in inteligentna Manica je gonilo svojega odnosa z melanholičnim in vase zaprtim Lovrom. Skupaj kujeta načrte za prihodnost, pri čemer je Manica tista, ki optimistično gleda na zadevo, verjetno tudi zaradi svojega boljšega družbenega položaja in slepega zaupanja v odprtost svojih staršev, ki pa se, kljub materinemu mnenju, da »zet v glavi in srcu prinese najlepšo doto«, ne izkaže za upravičeno.

V romanu naletimo še na druge zanimive osebe. Originalen in ljudem najbolj v spominu že od nastanka romana ostaja lik vaškega posebneža Krjavlja, ki ga imajo ljudje za slaboumneža, a še kako hitro zna pokazati obilo zdrave pameti. Omembe vreden je tudi Peter Piškav, objekt Martinkovega mračnega poželenja, sicer pa njegov skrivni oče, ki pa nikakor ni črno-beli negativec. Res je, da ima na grbi precej grehov, tudi umor, a vendarle se zdi, da obžaluje svoja nečedna dejanja in živi v pokori. Karma je očitno bila na delu že za časa Piškavega življenja. Kar je on naredil prvi ženi, Martinkovi materi, je njegova druga žena in mati njegovega drugega sina Marijana, naredila njemu. Tudi življenje v zanemarjeni hiši, ko bi si lahko privoščil dosti boljše domovanje, se zdi kot kazen. Slaba vest ga odtujuje tudi od okolice in Marijana, ki si boljšo družino najde na Slemenicah.

Sama menim, da se je Josip Jurčič dela lotil zelo skrbno, naslonil se je na ljudsko tradicijo, ki ni pa ni prikrila modernega načina pisanja, piko na i pa je seveda postavil njegov izjemni pripovedovalski talent. Slovenci smo lahko na svoj prvi roman in na tistega, ki ga je ustvaril, upravičeno ponosni in ne bomo razočarani, če ga vzamemo v roke tudi izven obveznega šolskega branja.