Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico

Učilnica neke osnovne šole v Atenah. Prvošolčki na tleh ustvarjajo svoje likovne umetnije, ko v razred privihra novinka. Otroci v osuplosti otrpnejo, deklica pa še kar nori in je vse bolj napadalna. Ko učiteljici končno uspe vzpostaviti red, nenadoma še sama otrpne. Zave se, da mamo tega “vražička” še kako dobro pozna. V nadaljnjih poglavjih se pred bralcem razgrne nevsakdanja zgodba o prijateljstvu med dvema deklicama, ki sta, tako ena kot druga, tujki v domovini svojih staršev. Obe sta že pri devetih letih upornici, dovolj bistri, da ju svet odraslih, njihovih pravil in sprenevedanj utesnjuje. Prvi erotični doživljaji so tako zanju še kako dražljivi. V kasnejših letih se nekajkrat razideta, postaneta uveljavljeni umetnici, si najdeta življenjskega sopotnika in se spet srečata, tudi na ozadju političnih nemirov v Grčiji osemdesetih in devetdesetih let. Navdušeni sta nad levičarskimi gibanji, v katerih aktivno sodelujeta. Maria sicer po pretresljivi skupni izkušnji vse manj, Anna pa še vedno. In ravno takšna (ne)dejavnost pripelje do konca, ki je razkrit kar v naslovu romana. Bralec se lahko sam odloči, kako bo sodil njun, sicer precej krut medsebojni odnos. Bo prizanesljiv? Bo, tako kot Maria, nekoliko pomilovalen do tistih, ki ohranjajo nekdanjo tradicijo? Se bo navdušil nad dokaj anarhističnim rušenjem le te? Ju bo, tako kot naključni mimoidoči v romanu, razglasil za “negravžni lezbijki”? Ali pa bo sprejel njun politični aktivizem kot nujo? Prav časopisna poročila v zadnjem poglavju so namreč, če dobro razmislimo, višek cinizma, ki ga usmerja dobiček.