| Žanr | spomini, življenjepis / biografija |
| Narodnost | argentinska literatura |
| Kraj in leto izida | Celje, 2018 |
| Založba | Celjska Mohorjeva družba |
| Ključne besede | Afrika, Argentinski Slovenci, Cerkev, Dobrodelnost, Globalizacija, Intervjuji, Izkoriščanje, Misijonarji, Naravni viri, Politika, Pravičnost, Resnica, Revščina, Spomini |
V dialogu s Pierrom Lunelom argentinski misijonar iz slovenske družine govori o svojem boju proti revščini, ki ga je pred skoraj 50 leti začel na smetiščih Madagaskarja. Skupaj z domačini, najrevnejšimi prebivalci Madagaskarja, ki so živeli v nečloveških razmerah, gradi mesta upanja, mesta, kjer so si ljudje med seboj bratje in sestre. Govori o svoji bolečini, joku, jezi, in velikokrat ponovi – edina radost je v dajanju, v deljenju dobrin in največja sreča je smeh v otroških očeh. Za zgled nam postavlja velike ljudi, mater Terezijo, sestro Emmanuelle, papeža Frančiška, abbeja Pierra, Ghandija, Nelsona Mandelo. Človek neizmerne energije in vztrajnosti, zaupanja v Boga in ljubezni do revežev, brez dlake na jeziku, “teolog s terena”, ki ne leporeči, ampak zaviha rokave in dela od jutra do večera skupaj s svojim ljudstvom, nas kliče v boj proti “globalni brezbrižnosti.” Teologija, ki vas bo prepričala, ker izhaja iz življenja.
Prevod dela: Insurgez-vous!. , 600 izv., Predgovor / Yann Arthus-Bertrand: str. 9-10. , Za konec / André Marie: str. 110-111.
Objavljeno: 29.03.2019 11:34:55
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:51
“Kar pa se tiče Afričanov, ki bežijo pred bedo, se mora Zahod nujno dobro organizirati in poiskati rešitve. In to hitro… Predolgo smo zavlačevali. Zlasti Evropa ima velik moralni dolg do Afrike, do milijonov afriških bratov in sester, ki so jih ugrabljali in prodajali na ameriško celino kot ‘tržno blago’. Ta dolg bi bilo treba nekoč poravnati – v imenu pravičnosti in zato, da bi med ljudstvi in narodi spet zavladalo bratstvo. Žal ne moremo popraviti zločina proti človeštvu, lahko pa vsaj solidarno ponudimo roko in delimo z brati v Afriki. Sicer se bodo na bregove Evrope še naprej brutalno in neorganizirano zgrinjale množice ljudi, z vsemi tragičnimi posledicami, ki jih poznamo: umiranje, prostitucija, izkoriščanje otrok, beda. Revne bi radi odvrnili od prihoda. Govorijo jim: “Pozor, tukaj so meje.” A ko crkujete od lakote in vam grozi smrt, vam je prav malo mar za meje. (str. 55-56)
“Pierre Lunel: Ali se ti ne zdi, da je Afrika celina, o kateri najraje ne bi nič slišali?
Peter Opeka: To bi bilo tako, kot če bi se odločili, da bomo oglušeli, saj ima Afrika eno milijardo prebivalcev, in petdeset milijonov Kitajcev se je na lovu za dobičkom že preselilo tja iz razlogov, ki niso niti malo humanistični, zgolj v želji po dobičku. Vse, samo Afrika ne? Kakšna napaka! Še vedno veselo plenijo afriške vire. Afrike ne bomo postavili na noge, če bomo v sodelovanju z oblastnimi elitami oplenili njeno podzemlje, uničili naravo in afriški ekosistem. Ob pogledu na to bi človek najraje kričal: če že bogatite, odmerite svojim afriškim bratom vsaj ustrezen odstotek tega bogastva. Pripada jim. To ni dobrodelnost, temveč upravičena zahteva. Lahko se obnašate kot divjaki ali pa kot človeška bitja! Spremenite svoje stališče. Pozabite na cene urana in prisluhnite besedam, ki vam zapovedujejo, da človeštvo rešite pred propadom – besedam Gandija, Mandele, abbeja Pierra, papeža Frančiška… Takšne zglede potrebujemo, potrebujemo te zvezde, ki sijejo na nebu.” (str. 56-57)
in nato