| Žanr | poetična proza, potopisni roman |
| Narodnost | hrvaška literatura |
| Kraj in leto izida | Novo mesto, 2024 |
| Založba | Goga |
| Zbirka |
Goga |
| Prevod |
Dušan Šarotar |
| Ključne besede | Doživljanje, Družbene razmere, Latinska amerika, Osebna doživetja, Poetika, Potovanja, Vsakdanje življenje |
Marko Pogačar (1984) je eden najvidnejših, kritiško pripoznanih in nagrajevanih sodobnih hrvaških avtorjev, v literarnem miljeju prisoten z objavljenimi pesniškimi, esejističnimi, potopisnimi in kratkoproznimi deli, med katerimi so v slovenščino prevedena pesniška zbirka Predmeti, zbirka kratkih zgodb Bog ne bo pomagal, potopis Slepa karta: sonet ceste in kot zadnje, izpisano v podobni maniri kot prej omenjeni, potopis Latinoamericana ali 1000 španskih besed v prevodu sorodne mu pesniške duše Dušana Šarotarja.
Pogačarjevi potopisi so hibridne stvaritve, ki močno prestopajo svojo sicer uveljavljeno obliko, dnevniške prvine se prepletajo z avtofikcijskimi, esejističnimi in kratkoproznimi, celotno besedilo pa je prepojeno s subtilno naravo pesniškega jaza, zvestega imanentnemu drhtenju raznolikih identitetnih vprašanj in vznikajočega iz senzibilne gnetljivosti jezika, preko katerega nas pesnik vodi v hipnotične dimenzije sicer nevidnega bivanja.
Na ta način odzvanjajo tudi zapisi Latinoamericane, ki se berejo, kot bi vstopali v melodično sanjavo intimno duhovno pokrajino. Dežele, ki jih pesnik prehodi, so ponujene na okus le preko mimobežnih besednih oprijemališč splošno znanih kulturnih tekstur – salse in rumbe, tacosov, tekile in ruma, kartelov, mariachijev, gveril in eksekutorjev ter podobnih – ali izpisanih krajev, po katerih pisatelj buden, a dokončno zasanjan potuje – Caracas, Granada, San Jose, Ciudad de México, Cienfuegos, Havana, San Cristóbal de las Casas, Santiago …, posamezniki, ki jih srečuje ali avtor na njih le pomisli, pa odzvanjajo zgolj ohlapno. A je ta ohlapnost pravzaprav le literarna, za vsemi svobodno interpretiranimi podobami se pravzaprav nahaja za ocean poteptanih in brezpravnih, utopljenih v svojih razsekanih sanjah in grenkih življenjih, katerih želena dobrina kot nepotopljiva ostaja upanje – nič drugače kot pri pesniku, valujočem na hipnotičnih grebenih samotnega.
Latinoamericana je čistokrvno literarnosladokusno doživetje, podobno, kot smo ga okušali že pri Šarotarjevem Nikomahu.
Objavljeno: 24.11.2024 15:09:55
Zadnja sprememba: 24.11.2024 19:33:20
Nedaleč od središčnega trga, na neki način nemirnega, a prijetnega zelenega trga, jemo pico s kobilicami in se pogovarjamo o besedah, ki pletejo nevidno, a vseprisotno polnost sveta, o skrivnostnem polnilu, ki daje temu svetu nepredvidljiv okus po avanturi, hkrati pa ga naredi podobnega obglavljeni praznični puri. Sočasno je ta nežna tkanina njegova zibelka, srajca in njegov posmrtni pokrov, v smislu pravljice o cesarjevih novih oblačilih – cesar-svet je pred našimi očmi zares ves čas gol. Četudi ga samo slučajno srečate, mu morate v istem hipu zaviti vrat, če tega ne storite, se vam bo takšen, kot je v resnici, gladek in masten, izmuznil, tako kot se rokoborec izvije iz nasprotnikovega klinča, ali kot prašič, ki pobegne mesarju pred zakolom. Govorimo o že davno razbitih šifrah, o Bededettiju, Valleju, če je že nujno o Pazu, o ograjah in maskah; o hladnem, oddaljenem planetu Pizarnik. Sedimo, čakajoč, da se ka koli dogodi, v nemem iskanju dogodka, iščemo nekaj, kar bi lahko metastaziralo v literarni tekst. Naposled uvidimo lastno napako. Poznopopoldanska svetloba pada na grozo dogodkov, ta blaga, mehka svetloba postaja njihov termidor: edini relevanten in absolutno nujen dogodek v književnosti je že sam dogodek literature. Sedimo, dokler se iz najbolj črne globine naše noči, noči, ki smo mi sami, nenadoma ne oglasi nepopisen zbor: zasliši se mrtvaška pesem kobilic.
(str. 87-88)
