To objokovano telo

Pisateljica, filmarka in aktivistka Tsitsi Dangarembga, eno najprodornejših afriških literarnih glasov, prejemnica nagrade za mir Združenja nemških založnikov, Pintarjeve nagrade ter nagrade za svobodo izražanja, je svetovno literarno javnost prvič pretresla z romanom Živčna stanja, v kateri piše o Tambudzai kot osrednji junakinji, ki ji v edinem v slovenščino prevedenem delu sledimo tudi v romanu To objokovano telo, sklepnem delu trilogije. Spoznamo jo kot že odraslo žensko, za pojme tiste družbe v srednjih letih, čeprav jih šteje komaj nekaj čez trideset, brez otrok, brez službe in tudi brez lastnega bivališča.

Ko je bila še mlada, je bila Tambudzai bojevitega duha, v revni zimbabvejski vasi je na polju pomagala gojiti koruzo in prodajala storže, da bi zaslužila za šolnino. Na šoli je bila med najbistrejšimi učenci in je lahko kot ena redkih šolanje nadaljevala naprej. Svojo prvo službo je dobila v oglaševalski agenciji, ker pa so si zasluge za njene izvirne ideje prisvajali drugi, je podala odpoved. S tem pa sprožila svoje plazenje na poti do socialnega in osebnega dna.

V mestu ne pozna nikogar, ki bi ji pomagal, in ničesar si ne želi bolj kot odtrgati se od mučnosti, s katero se prebija skozi vsak dan posebej, željna zapustiti Zimbabve in poiskati srečo drugje, v Evropi. V njenih mislih je polno obsodb brez besed, okolje pomôči ni naklonjeno, prej nasprotno, v medsebojnih odnosih prevladuje odtujenost, nasilje je vseprisotno, razlike med revnimi in situiranimi so neizmerljive, družba je razslojena, skorumpirana in neprivoščljivo povzpetniška, moč je na strani patriarhalnosti v vsej njeni animalni krutosti. Kljub temu si želi najti moža, predvsem zaradi varnosti, ki jo poroka prinaša (no, če imaš srečo in tvoj mož ni nasilnež kot mnogi v tej deželi), a je to enako težko kot izbojevati vojno. Tudi to – vojno – so v deželi že izbojevali, a ta ni prinesla drugega kot lažne upe in še absolutnejšo različico obupa.

Ujeta v samoti, kjer se nima več kam skriti, še najmanj pred samo seboj, siromašna in osamljeno zapuščena, najde službo kot učiteljica, a se žarek upanja, da se bo končno uspela postaviti na svoje noge, kmalu preoblikuje v odskočno desko k popolnemu psihofizičnemu zlomu.

Krivda, ker iz svojega življenja ni uspela narediti ničesar kljub izobrazbi, zaradi katere so njeni starši vanjo polagali vse svoje upe, saj bi s svojim uspehom lahko pomagala tudi njim, živečim v skrajno bridkih razmerah, je ubijajoča; končala je namreč v še večji stiski kot oni, predvsem sramotnejši v svojih in v očeh drugih. V krčevitem boju za preživetje ne najde izhoda, njene presoje se velikokrat izkažejo za napačne. Razžira jo jeza zaradi krivic, ki se dogajajo na družbeni ravni in so dovoljene sistemsko, občutek izdaje, nemoč premostitve, prehoda na stran uspešnejših, uveljavljenih, priznanih.

Po odpustu iz bolnišnice, kjer je nastanjena po psihičnem zlomu, nekaj časa živi pri sestrični, do dne, ko sreča svojo bivšo sodelavko, ki ji ponudi službo v turistični agenciji. Z zadnjim delom, ki ga mora opraviti zanje, pa stori zločin, ki ni zgolj zločin, storjen rodnim koreninam, pač pa tisti, ki ga Tambudzai izvrši sama nad seboj na način najintimnejše veleizdaje. Da lahko to preživi, je potreben temeljni preporod.

V kolikšni meri je naša družba drugačnejša od tiste, ki jo v romanu predstavi Tsitsi Dangarembga? Kje so meje, ki jih ne bi smeli prekoračiti? Kako ohraniti lastno dostojanstvo v neživljenjskih razmerah? Komu soditi? V koga in kaj se zazreti?

Kruta in presunljivo izpisana podoba Zimbabveja v času konca prejšnjega stoletja skozi podobo ženske, ki si želi predvsem osebne svobode in udobnejšega ali vsaj spodobnejšega življenja. A je pot, ki jo prehodi, nadvse lomljivo katarzična.