Moje življenje
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2012 |
Založba | Mladinska knjiga |
Ključne besede | Družina, Matere, Otroštvo, Revščina, Šole |
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2012 |
Založba | Mladinska knjiga |
Ključne besede | Družina, Matere, Otroštvo, Revščina, Šole |
Zbirka črtic Moje življenje je gotovo Cankarjevo najbolj prepoznavno delo. Prvič so izhajale v časniku Slovenski narod v obliki podlistkov leta 1914, od 10. januarja do 13. junija. So globoke in čustveno obarvane, polne grenkih življenjskih spoznanj. Napisane so neposredno, prežete z žalostjo in bridkostjo, revščina prepleta vsa dogajanja v času njegovega otroštva, odraščanja v družini in v času šolanja. Njegove družine se je držala smola, hiša jim je pogorela, zato so se kasneje pogosto selili v različna stanovanja. Oče je kot krojač izgubil delo zaradi povečanega razvoja industrije. Mati je bila tista, ki je držala pokonci družino in podpirala Ivana pri njegovem šolanju, kakor je vedela in znala. Vaški veljaki so sicer na začetku obljubili pomoč pri Ivanovem nadaljnjem izobraževanju, kasneje pa so na svoje obljube pozabili. Med prebiranjem črtic vseskozi občutimo prisotnost in požrtvovalnost ter brezpogojno ljubezen Cankarjeve matere, tudi če ni neposredno omenjena. Skratka, Cankar v črticah doživeto predstavi svojo mladost, kljub primežu neprestanega pomanjkanja pa zna biti tu in tam tudi šegav.
Objavljeno: 12.04.2019 19:16:48
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:47
“Deset let kasneje je moja mati obolela. Takrat sem bil tako dozorel, poln spoznanja in učenosti, kakor so vsi dvajsetletni fantje. Ni je bilo sence, ki bi jo z lahkoto ne bil obsončil; vse je bilo v meni dovršeno, do kraja dognano, za zmerom utrjeno. Edini moj dvom, edina moja skrb in nadloga je bila ženska. Da me je kdo vprašal, da zahajam k maši in spovedi, če molim zvečer in zjutraj, bi se mu smejal. Moj ponos je bil, da sem šolsko mašo zamujal in da na cesti nisem pozdravljal kateheta.”
(str. 88)