Recepti za življenje

Knjiga Grege Valenčiča je knjiga za zaljubljence v lepo; vsebinsko sega na več področij: zadovolji ljubitelje fotografije kot tudi bralce – iskalce življenjskih resnic s področij etike in psihologije. Bere se kot grozd avtorjevih življenjskih spoznanj, premislekov, nekakšen »neosebni dnevnik«, po katerem velja zalistati počasi, zato je to knjiga, h kateri se vračaš: vsak zapisan stavek ima težo, bistvo, ki ga je avtor že izkusil in do samega jedra izluščil – kot čisti biser dolgotrajnega procesa, obdobja, morda težkega spoznanja, globokega čustvovanja ali pomembnih vezi. Sicer se knjiga zlahka na hitro, na mah in na dah použije: tako – po obsegu kot v jeziku – je nezahtevna in privlačno strukturirana (kratka poglavja, ki jih ni nujno brati po vrstnem redu, lahko jih poljubno izbiraš ob sugestiji stavkov, ki uvajajo posamezne teme – kateri te bolj nagovori), a obenem je knjiga, ki ni namenjena hitremu branju. Če iz naslova izhajamo, je kot umetelno postrežena izbrana hrana, ki te nasiti še bolj, če jo uživaš počasi in z vsemi čuti – odprtih oči in srca -, pozorno in zavestno. Kot življenje samo! Vsebinsko so Recepti knjiga za vsakogar: sestavine kratkih poglavij so univerzalne (Delo, Ljubezen, Sreča, Energija, Strah, Bolečina, Odpuščanje, …) in lahko najdejo pot med vse možne potencialne bralce, ne glede na spol, poklic, status, leta ali druge bolj ali manj »merljive kriterije«, le od posameznikove življenjske izkušnje in naravnanosti pa je odvisno, kako ga bo kateri recept nagovoril, kako ga bo – ali ne bo – razumel in »uporabil« zase. In ne, Recepti seveda niso bližnjica do srečnega življenja, kot kaže tudi naslovnica knjige – daleč se vije cesta in marsikaj pride na pot, so pa optimističen opomnik, da je le-to lepo. Kompleksno, a lepo. Upoštevaje, da je knjiga posvečena odraščajoči hčeri, je to nemara najlepše možno sporočilo.