Hišulja pod oblaki
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Dob, 2018 |
Založba | Brin |
Ključne besede | Bratje in sestre, Medosebni odnosi, Socializacija, Šole, Vrstniki |
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Dob, 2018 |
Založba | Brin |
Ključne besede | Bratje in sestre, Medosebni odnosi, Socializacija, Šole, Vrstniki |
Kako je živeti v družini, ki se ti v primerjavi z drugimi zdi precej čudna: z mlajšima sorojencema, ki sta poleg vsega še dvojčka in jima po glavi rojijo same neumnosti, z mamo, ki iz knjižnice tovori nahrbtnike knjig in se kasneje v njih popolnoma izgubi, z očkom, ki družino preživlja z igranjem nočnega internetnega pokra, v hiši pa srečaš še babico, ki zna udariti z roko po mizi in deda z veliko otroško dušo. Ko se poleg vseh težav, ki jih imaš s svojo družino ter s slabimi ocenami v šoli, na tebe prilepi še nenavadna sošolka, ki v svojih žepih skriva čudesa in si skorajda prisvoji tvojega psa ter celo hišuljo na drevesu, kjer si do tedaj še lahko našel svoj mir, se življenje obrne na glavo. S tem pa morda tudi na bolje, kdo ve …
Objavljeno: 17.04.2019 10:15:25
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:44
“Naša družina je prismuknjena. Z očkom in mamo, babico in dedom bi še nekako shajal, čeprav ne vedno zlahka, a dvojčka Jera in Matic sta velemojstra v nagajanju. Živeti pod isto streho z grdavšema njunega kova je podobno, kot bi se vozil z vlakom smrti. Nikoli ne vem, ali bom na cilj prišel s celimi zobmi. Na zalogi imata bombastično količino idej, kako miroljubneža spremeniti v blazneža. Čeprav sem leto in pol starejši, sem njuna najljubša tarča. Ne pustita mi zajeti zraka, si obrisati potnega čela in izraziti svojega mnenja. Šele ko začutita, da sem premagan, si izbereta novo žrtev.”
“Naša hiša izgublja podobo varnega doma. Salami, siru in maslu v hladilniku delajo družbo žeblji, vijaki in risalni žebljički …
Shramba je hladilnica povoženih mačk, miši in podgan, ki čakajo na svoj pogreb. Iz spalnice se razlegajo grozljivi kriki, kadar kdo od domačih naleti na slepca, ki drema na blazini. Nož, namočen v paradižnikovi mezgi, kad, polna malinovega soka, blatne packe na perilu so vsakdanje slike. Razbitih električnih stikal, razmajanih stolov in raztrganih zaves niti omenjati ni potrebno.”
Začetek Hišulje pod oblaki, kratkega mladinskega romana oziroma mladinske povesti, kot delo opredeli avtorica spremne besede, je obetaven: „Naša družina je prismuknjena.“ Nihče seveda ne želi biti del prismuknjene familije, marsikdo pa o njih radi posluša, bere, se jim čudi in hahlja, čemur bi lahko rekli varen in udoben voajerizem, ki je bržkone človeku vsaj malce v naravi. Velika družina in različne generacije pod isto streho vedno obljubljajo kup zapletov, izhodišče pa je tu še bolj zanimivo, saj sta mlajša dvojčka tista, ki grenita življenje svojemu starejšemu bratu in ne obratno. Sta pač v premoči! „Čeprav sem leto in pol starejši, sem njuna najljubša tarča.“ To priznava Nikolaj, enajstletni prvoosebni pripovedovalec. Odločitev za slednjega je vedno mikavna, saj omogoča večjo neposrednost in tudi več možnosti za uspešen identifikacijski moment, po drugi strani pa nastavlja tudi nekaj pasti, najpogosteje v obliki ne povsem prepričljivega, avtentičnega besedišča. To se pripeti tudi v Hišulji, a vendarle ne prepogosto in preveč moteče (Nikolaj sošolko in kasneje prijateljico Tinkaro večkrat imenuje punčara, očita ji „vetrnjaško vedenje“ …). Bomo pa v besedilu našli tudi simpatične domisleke oziroma primerjave, kakršna je na primer tale: „Sredi tedna je Tinkara pritekla pozno popoldan, jezna, kot bi ji sladoledar pritisnil kepico na nos.“
Kot da Nikolaj nima dovolj težav s sorojencema doma, ga učitelji izberejo še za „tiskovnega predstavnika“ družine, kar z drugimi besedami pomeni, da je zadolžen za poročanje o lumparijah, s katerimi dvojčka spravljata v obup šolo oziroma šolsko osebje. Tu trčimo tudi ob prvo problemsko temo vtkano v pripoved, ki sicer ni intonirana problemsko, pač pa precej bolj lahkotno in se razvije v smer detektivke. Gre za problem, ki se ob poslušanju zaposlenih v šolstvu zdi še prav posebej aktualen, in sicer za starševsko zanikanje neustreznega vedenja lastnih otrok: „Mama se je razjezila na učitelje. Srčkoma se godi krivica, je trdila.“ Če se na začetku zdi, da se bo zgodba posvečala predvsem vragolijam (lepo rečeno) dvojčkov in preglavicam, ki jih to povzroča vsem ostalim, predvsem protagonistu, pa kmalu ubere drugo pot. Ko v igro pride hišulja, torej hiša na drevesu, ki si jo uspe prisvojiti Nikolaj, ko se v zgodbo prismuka pes, ki kasneje postane Šilček in ko se na prizorišču pojavi Tinkara, najprej samo vsiljiva sošolka in nato vedno bolj tudi prijateljica, v zgodbo vstopi druga(čna) dinamika. V ospredju ni več odnos med brati in sestrami oziroma družinskimi člani, pač pa odnos med dvema vrstnikoma, ki sta po naključju oba uperjena proti svojim mlajšim sorodnikom (Tinkara proti mlajši sestri Poloni). Lik Tinkare sledi tradiciji močnih dekliških likov, ob katerih bržkone najprej pomislimo na Piko Nogavičko, v zadnjem času gotovo tudi na Tonjo (iz Hudega Brega) in še katero. Tinkara je neustrašna, samozavestna in iznajdljiva, zato ne preseneča, da se z vso zagnanostjo (skoraj obsedenostjo) takoj posveti tudi detektivski funkciji. Ta se ponudi, ko Nikolaj in Tinkara nekega dne odkrijeta, da je po hišulji pustošil neznanec, čemur sledijo še nenavadna izginotja Šilčka. V detektivskem delu zgodbe sicer naletimo na eno nedoslednost (po eni strani je lestev prekratka za udoben vzpon do hišulje, po drugi pa se otroka naslednjič vanjo vzpneta zgolj s pomočjo ravbarske), sicer pa se ga prebere en dva tri. V besedilo je nevsiljivo vtkano tudi sporočilo, ki ga izpostavi avtorica spremne besede Marta Keržan, da ni vse črno-belo, s čimer avtorica cilja predvsem na odnose med otroki, v tem primeru predvsem med brati in sestrami.
Besedilo Tatjane Kokalj spremljajo in členijo številne ilustracije ustvarjene v različnih tehnikah, prav tako pa tudi zelo razgibano oblikovanje, ki je mestoma površno (na nivoju vrstic oziroma fontov) in ponekod izgubi pravo mero. Omenjeno bi veljalo v Brinovih izdajah avtoričinih besedil izpopolniti ali bolje umeriti, da bi sicer simpatična literatura prišla lepše do izraza.