Preko vode do svobode

Preko vode do svobode je avtobiografski roman idrijskega avtorja Tomaža Kosmača. Avtorjeva literarna pot se je začela leta 1987, ko je prvič objavil tri kratke zgodbe v reviji Mladina. Kosmačeva dela so bila kasneje objavljena v številnih slovenskih literarnih revijah, kot so Apokalipsa, Dialogi, Fontana, Mentor, Nova revija, Primorska srečanja, Sodobnost in Srp. Njegova prva zbirka kratkih zgodb z naslovom Driska je izšla leta 1998. Istega leta je zanjo tudi prejel nagrado za najboljši knjižni prvenec, ki jo na Slovenskem knjižnem sejmu podeljuje Strokovno združenje založnikov in knjigotržcev Slovenije pri Gospodarski zbornici Slovenije. Sledila je še objava dveh zbirk kratke proze ter dveh romanov. Avtor je bil leta 2009 in 2010 za zbirko Punk is dead nominiran za nagrado Dnevnikova fabula. Delo je prevedeno tudi v makedonski in srbski jezik. Zaradi posegov v preteklost, prisotnosti avtobiografskih prvin, realističnega opisovanja dogodkov ter služenja na jugu nekdanje zvezne države je nujna tudi primerjava med Kosmačevim romanom Preko vode do svobode ter Kovačičevo Resničnostjo, ki je eno najbolj poznanih slovenskih romanov o Jugoslovanski ljudski armadi. Njegovo najnovejše delo je zbirka kratkih zgodb z naslovom Ko jebe. Leta 2023 mu je občina Idrija podelila Pirnatovo nagrado za dragocen in obsežen literarni opus.

Roman preko vode do svobode ima tudi spremno besedo, za katero je zaslužen Zoran Božič, slovenski pisatelj, slavist, prešernoslovec in literarni zgodovinar.

V delu spremljamo tako avtorjevo doživljanje služenja vojaškega roka v času bivše Jugoslavije v Kumborju ter pozneje v Prevlaki kot njegovo vrnitev v kraje, kjer je služil. Avtor pri opisovanju dogodkov prehaja med opisovanjem služenja vojaškega roka ter ponovno vrnitvijo v Črno goro. Dogajanje se torej odvija v dveh časovnih obdobjih. Osrednja literarna oseba je avtor dela, Tomaž Kosmač. Pojavljajo se tudi stranske osebe, vojaški tovariši. Med literarnimi junaki se, kot je značilno za večino avtorjevih del, pojavljajo tudi ljudje z roba družbe, alkoholiki ter najrazličnejši posebneži.

Zgodbo je vredno prebrati, ker lahko predvsem mlajše generacije fantov, ki niso izkusile služenja vojaškega roka, z branjem knjige pridobijo vpogled v življenje v tistem času. Delo je zaradi odkritega, avtobiografskega sloga pisanja, tem, ki bralca spodbudijo k razmišljanju, in privlačnega, humorističnega sloga pisanja primerno tudi za preostale bralce.

Branje me je najbolj pritegnilo zaradi dogodivščin v katere se avtor skozi knjigo zapleta. Sicer resnim tematikam, ki jih delo obravnava, je bil na ta način dodan element lahkotnosti. Delo Preko vode do svobode se mi je zdelo tudi poučno, saj ponuja vpogled v izkušnjo služenja vojaškega roka ter njegov vpliv na posameznika.