Luknje : zgodba stranpoti

Andrej Blatnik, rojen 1963 v Ljubljani, je študiral primerjalno književnost, sociologijo kulture, ameriško književnost in komunikologijo. Najprej je pet let deloval kot svobodni pisatelj, nato kot urednik, sedaj pa je profesor založništva na Filozofski fakulteti. Napisal je 18 knjig v slovenščini, med njimi tudi zbirke kratkih zgodb (npr. Zakon želje, Ugrizi), romane (npr. Spremeni me, Trg osvoboditve) in eseje. Roman Luknje je bil nominiran za Cankarjevo nagrado in preveden v makedonščino.

Avtor, dobitnik nagrade Prešernovega sklada v letu 2002, pravi, da ga je vedno zanimalo, na kakšen način se zgodba pove. To je dobro razvidno v njegovem romanu Luknje, kjer se že od prvega poglavja poigrava s pripovedniškimi tehnikami in literarnimi žanri. Bralca postavi v svet, ki je bil v času pisanja morda res drugačen od našega, vendar je kmalu po izidu knjige začel predstavljati našo resničnost v času epidemije COVID-19. Glavni lik predstavi razmere, v katerih se je znašla družba, ki se pripravlja na kataklizmo. Tisti, ki si to finančno in prostorsko lahko privoščijo, so začeli kopati luknje in jih, v želji po preživetju, napolnili z zalogami hrane. Zgodba se hitro začne oddaljevati od tega, kar se je dogajalo, ko smo se mi pripravljali na obdobje karantene. Glavnemu liku se po spodleteli interakciji z dvema moškima pred očmi stemni. Zbudi se v neznanem okolju, v zapuščenem nakupovalnem središču. Tam ga pričaka njegov rešitelj, neznanec, s katerim se kasneje odpravi iskat rešitev za svet. V upanju, da jima bo uspelo najti izgubljene trakove, na katerih naj bi bila glasba, ki bo spremenila svet, se odpravita na donkihotsko popotovanje.

Tu začnejo kratke zgodbe, s katerimi spoznamo okoliščine, luknjati glavno romaneskno zgodbo. Kasneje se osrednja zgodba prelevi v dramo, polno dialogov, didaskalij in notranjih monologov, na koncu pa jo avtor obogati z nekaj pesmimi v prozi.

Bralec se skupaj z glavnima likoma spopada z najrazličnejšimi vprašanji, ki bi jih ob kataklizmi pričakovali in tudi takšnimi, ki jih ne bi. Ob branju se vam bodo porajala vprašanja o pomembnosti umetnosti, ki je prevečkrat videna kot nepomembna; o zgodovini in njenih vplivih na prihodnost; o ednini, dvojini in množini; o perspektivi, sprejemanju odločitev in besedah, ki so v resnici vse, kar imamo, in iz katerih stoji naš svet.

Komu je knjiga namenjena, pa avtor najbolje pove v posvetilu: “Zate. Seveda. Za koga pa? Kako si?”