Harukija Murakamija poznamo predvsem kot romanopisca, z zbirko Vsi božji otroci plešejo pa se nam predstavlja tudi kot avtor kratke proze. Element, ki povezuje šest zgodb iz zbirke, je katastrofalni potres v mestu Kobe leta 1995. Čeprav potres in njegove posledice niso v središču dogajanja in protagonisti niso neposredno prizadeti, jim katastrofa vendarle spodmakne tla pod nogami. Tako kot v Murakamijevih romanih tudi tu nastopajo osebe, ki so prazne, osamljene in odtujene – od družine, prijateljev, sveta –, ki nekako stopicajo na mestu in za katere se zdi, da življenje bolj opazujejo, kot da bi v njem aktivno sodelovale. V njihovo resničnost občasno vstopajo fantastični elementi, ki pa se – njim samim in tudi bralcem – kljub ‘čudaškosti’ zdijo povsem normalni. Pogosto gre za srečanja z nenavadnimi oziroma skrivnostnimi osebami (včasih njihovo vlogo prevzamejo celo živali), ki glavnim likom pomagajo najti pot. Kratke zgodbe v zbirki Vsi božji otroci plešejo so napisane v tekočem jeziku, brez odvečnih besed, prepletene s številnimi referencami, prežete z melanholijo in imajo povečini odprt konec, tako da protagonisti v domišljiji bralcev živijo naprej. Čeprav je knjiga v izvirniku izšla že leta 2000 (razen zadnje so bile zgodbe sprva objavljene v revijah), ponuja še kako aktualen vpogled v sodobno (japonsko) družbo.
Objavljeno: 24.10.2022 08:49:36
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:50:50