Rodna doba

Knjiga mariborske pisateljice Nine Medved nam je postregla s slikovito novo dozo nežnosti in preizpraševanj resničnosti, ki se bralcu prikazujejo kot nekakšni fotografski posnetki, ki jih doživljamo skozi oči deklice, zaposlene s svojimi fotografijami in punčkami, katere nam razprostirajo svet nasprotij: deklica preko igre po svoje, počasi in previdno, raziskuje svet:

“Pričela sva z vnašanjem novih izrazov v najin slovar. Besedo po besedo, da ne bi kakšne odobrila prehitro, ali je napačno umestila.”

Na eni strani se nam tako zarisuje dekličin topel, materinski svet, na drugi pa obstaja svet patriarhalnega sistema, svet hladnih pravil, ki ga (čeprav krivičnega) deklica dokončno nikoli ne zapusti; s svojo nežnostjo, ljubeznijo in toplino, si ga želi približati, ter narediti majčkeno bolj svojega, osvobojenega. Navkljub vsej negotovosti, ter družbenih  pritiskov, vpričo katerih odrašča, je dekličin izraz nenasilen, brez grdih besed brez smisla, brez nesmiselnih žalitev, pretiravanj.

Zato je poezija Nine Medved tista, s katero bi lahko otoplili marsikatero pesniško dušo: “Zdaj čakam, da se bom spet razprla, gubo za gubo.”