Varuh abecede

Zvonjenje se je medtem že povsem uredilo; že ko sem pospešil korak, sem razločno zaznal tudi udarce po zvonu, nekaj kakor prvi, nato drugi, tretji … kembelj, kot sem laično razporejal vire in značaj zvokov, njihove odmeve in nato tudi donenje, in kakor hitro sem zagledal park ter pohitel k prvi klopi, na katero sem se usedel, so kakor obstali nad prostorom ter pomnoženi z odmevi začeli igro, kakršne še nisem slišal; ja, v njej nista bila le dva, po ljudskem dojemanju od nekdaj zajeta v bim-bam, ampak, rekoč na hitro, trije, štirje, potem čedalje več, ja, neskončno več udarcev ob broneno ohišje težkega glasbila. Toda to je moral biti začetni občutek; če se je v njem še dalo razločiti število zvokov, se mi je kmalu zanihala v sluh tudi njihova nepričakovana kakovost; od enakih so v vedno drugačnih zvokovnih tonih prihajali na – najbrž – spreminjanih valovih zraka od visokih zidin in se v fantastični dinamiki zbirali nad parkom, v njegovi prazni sredini, od koder so se potlej razhajali na vse strani k blokom in stolpnicam naselja, kakor da bi v njih iskali prostor, v katerega bi se odložili. In čim dlje sem zvonjenje poslušal, tem zanesljiveje se mi je zdelo, da le-to ne izvira iz dobrih sto metrov oddaljenega zvonika, kjer kembelj enakomerno udarja ob pojočo kovino, ampak prihaja iz same skrivnosti neba, katerega višava je bila skoraj že vsa zamračena.

Tedaj me je obšlo: Teo! Teo, pritrkovalec! To ne more biti spomin, temveč … Teo spet stoji za zvonovi in v igri z njimi izvablja rajsko glasbo iz kovine, katere srce je zunaj nje, daleč v svobodnem prostoru, od koder pošilja lepoto njeni glasbi. A v tem naglem, nerazumnem zanosu, ki me je zajel, sem zaznal, kako me je hipoma zaskelela čudna rana in mi odprla glasno vprašanje, namreč ali še kdo posluša ta koncert: zakaj se neštevilna okna blokov že zdavnaj niso odprla, da bi se skoznjo nagibali poslušalci? Vedel sem, a se kljub temu ozrl naokoli, da bi se prepričal: vsa nešteta okna na Mucherjevi ulici, Glinškovi in Bratovševi ploščadi z bloki in stolpnicami so bila zaprta, od njih so se kovinski glasovi pravzaprav odbijali in se v stoterem odmevu vračali ter v čudežnem plesu vztrajali v prostoru nad amfiteatrom brez občinstva. Nenadno spoznanje me je potrlo, a v žalosti, ki me je obvladala, je bilo zvonjenje na čuden način toliko lepše in presunljivejše. Ja, mar ni to tisto, kar pripada Teu? Samo njemu? In mar ne bi postalo banalno, če bi se stotera in stotera okna na blokih zares odpirala in bi mu soja ušesa nastavljali tisoči stanovalcev? Nisem vedel.

Ne spomnim se, koliko časa sem poslušal samotni koncert, toda nepričakovano, zaradi ne vem katerega vzroka spremenjene akustike velikega amfiteatra, se je zvonjenje docela preobrazilo v ples zvokov, kakršnemu še nisem bil priča, a se mi je zdelo, da ga nekako poznam. Kajti preobrazba je hitro našla novo podobo, da sem se v trenutku ovedel: to ni le Teova glasba, temveč tudi njegov ples, Teo s prsti na nogah pleše na zvokih, ki prihajajo iz vira sredi amfiteatra in se vračajo od slepih oken, toda pleše mu vse telo, deli se, poslavlja, se sestavlja, prihaja v sklad s sabo, njegovo telo je ena sama glasba, tisoči njenih akordov se oddaljujejo in se vračajo, si izmenjujejo mesta, tisoči razpadajo in se znova sestavljajo v njegovo telo, saj to je on, Teo, ki ga poznam od zdavnaj, z začetka, ko je gonil meh organistu, katerega mesto je potlej lahko zasedel čez veliko veliko let!

Ne vem, koliko časa sem strmel in poslušal. Toda v nekem trenutku so zvonovi začeli nemeti in vedel sem, da glasba, da ples umira, da umira tudi Teo, moj prijatelj. Angeli, sem si rekel skoraj na glas, sprejmite ga medse!

(str. 126-128)