| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | francoska literatura |
| Kraj in leto izida | V Ljubljani, 2001 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Prevod |
Marko Trobevšek |
| Ključne besede | 1900 - 1910, Dečki, Medvrstniško nasilje, Odraščanje, Osnovne šole, Podeželje, Sleng |
Zgodba se odvija na francoskem podeželju v začetku 20. stoletja. Pisatelj bralcem že uvodoma s hudomušnostjo ponudi pojasnilo, da za avtentičnost pripovedi uporablja “trde besede, opolzke geste in barvito izražanje” in doda, da je knjigo pisal z užitkom ter da pričakuje, da bo všeč “ljudem dobre volje; glede drugih pa, kot bi rekel Lebrac, eden od protagonistov; me en klinc brigajo!”
Otroci Longeverna, Lebrac in njegovi prijatelji ter vojska mladih Velranov, ki jo vodi Aztec de Gués, se med seboj borijo brez usmiljenja, s palicami, kamni in golimi rokami.
Tisti, ki imajo nesrečo, da padejo v sovražnikove roke, se zagotovo soočijo s ponižanjem in nasiljem: z odrezanimi gumbi, strganimi žepi, odstranjenimi vezalkami, buškami ter krvaveči. Domov se morajo vrniti neurejeni, njihovi starši niso zadovoljni s tem ter jih dodobra kaznujejo še oni.
Lebrac je tako željam zmage v vsaki bitki, da njegova druščina uporablja svojevrstne bojne metode; v boj gredo goli, da bi preprečili poškodbe oblačil (in nejevoljo staršev).
Po romanu so posneli tudi film.
Objavljeno: 16.12.2024 16:25:10
Zadnja sprememba: 16.12.2024 16:47:18
Vtem je prispela glavnina longeverske vojske. Bil je že čas. Velrančani, ki jih je Camusov tekmec in rival Touegueule opozoril na majhno število prisotnih sovražnikov in so bili razgreti še od spomina na zmago od predvčerajšnjim, so se pripravljali, da nasprotnike pospravijo za malo malico. Vendar se je ravno tedaj, ko so pridrli iz gozda, da bi se postavili v strelce, na njihova ramena vsula pogumna salva izstrelkov, od katere so se malo zamislili, in navdušenje jim je nekoliko splahnelo.
Toueguele, ki je splezal z drevesa, da bi se pridružil gonji, se je povzpel nazaj gledat, če ni slučajno v Veliki grm prispelo ojačanje. Toda videl je samo to, da je Camus spet splezal z drevesa in se z napeto fračo zadrževal pri Grangibusu in Gambettu; tudi onadva sta bila v defenzivi. Torej nič novega. Longvernski vojščaki so se namreč premraženi in šklepetajoči tiho skrili za debla dreves in v gosto hosto ter nepremično čakali.
– Še enkrat bodo napadli, je potiho napovedal Lebrac; mogoče prejle ne bi smeli toliko streljati; da le ne bi posumili, da jih čakamo. Pozor! Vzemite kamenje, pustite jih priti čisto blizu, tedaj bom ukazal streljati in takoj potem jih naskočimo.
(str. 72)
