Metulj

Cyder ima rad Rozino, zmeraj jo je imel rad, od trenutka, ko jo je prvič zagledal, bilo je na dan, ko se je rodila. Spomni se bolnišnice, okna sobe z novorojenčki, pred katerim je stal fotku ob strani in pritiskal na šipo listek na katerem je pisalo Coyle; spomni se, kako je sestra hodila po prehodih med posteljicami, dokler se ni pred eno ustavila, pred njihovo, pred njegovo. Rozina, vsa povita, je bila le dojenček, ki kuka skozi razporek v odejici – samo glavica dojenčka, resnici na ljubo – zabuhla kot marelica, našogljena, plešasta -, toda Cyder si je srčno želel, da bi skozi šipo segel do nje, živijo, živijo, živijo. Z očmi je poiskal očetove oči in izmenjala sta pogled, kakršnega nista nikoli pozneje. Nem in srhljiv. To novo bitje je prišlo spremenit svet. Vzeti Cyderju vlogo mlajšega, mu dati nekaj, kar bo lahko varoval in ščitil. Rozina ima Justina raje kot Cyderja, tako je z večino ljudi in ni jim zameriti, in čeprav je Cyder sprva upal, da bo s sestro morda drugače, se je že pred leti sprijaznil, da ni. (str. 79)