Potovanje na konec pomladi

Zgodbe neizživetih sanj profesorja, ki si je želel postati slavni literarni kritik, ob srečanju z nadpovprečno nadarjenim dijakom in “pesnikom” Tajsijem, privrejo na plano v svojih najbolj čudaških oblikah (homo) erotiziranega eksistencialnega boemstva.

“V tistem hipu se mi je odkrilo čudno spoznanje: ta Tajsi sploh ni Tajsi, ta Tajsi – sem jaz sam.“ (Zupan, 2014: str. 58)

Pripoved nas skozi raznolike ekspresije vodi med pijančevanjem, prerekanji z družino in sodelavci, do občudovanja Sonjinjih sinje modrih spodnjih hlačk.

Kot ugotavlja Matevž Kos v novi študiji Zupanovih del, Vitomil Zupan ali kako biti jaz, se Zupan v Potovanju na koncu pomladi približa slogu Louis-Ferdinand Célina, ki, kot pravi pisec spremne besede v zbirki Sto romanov Branko Madžarevič, ne opisuje resničnosti, ampak halucinacije, ki jih resničnost povzroča. Tudi sam naslov knjige je, kot trdi Kos, parafraza Célinovega naslova Potovanje na konec noči.

Nepredvidljiva nezaključena potepuška zgodba o razmerju, kjer se prepleta erotični vitalizem in humanistična morala, ki nakazuje na to, da: ” Življenska resignacija, ta osladna slika dolgčasa /… / ni nikaršna rešitev. Z novo pomladjo se bo začelo novo potovanje. Ponovno po neznanih poteh ” (Kos, 2024: 48).

” Sicer pa se bo vse lepo uredilo  ” (Zupan, 2014: 169)

Vir: Vitomil Zupan ali Kako biti jaz : kritični esej: Kos, Matevž, Ljubljana 2024; https://plus.cobiss.net/cobiss/si/sl/bib/209190403