| Žanr | avtobiografski roman, družbenokritični roman, kriminalni roman |
| Narodnost | švedska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
| Založba | Beletrina |
| Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
| Ključne besede | Družbeni odnosi, Družinsko nasilje, Rodbine, Travme, Umori, Zločini |
Leta 1932 je rodbina Sydow primorana v svojo in švedsko zgodovino vpisati srhljiv zločin. Mladi Fredrik von Sydow je s kovinsko palico potolkel gospodinjsko pomočnico, kuharico in svojega očeta. Krvavo zgodbo je dokončal z umorom svoje žene in na koncu, s svojim samomorom. Pravzaprav geneza zločina še skriva potek zadnjega dejanja krvavega konca mladega para.
Avtorica, nečakinja morilca Fredrika, pripisuje krivdo za zločin takratnim socialnim razmeram, ki so dovoljevale nepravično družbo, nasilen patriarhat. Služinčad so pretepali, poročene žene so bile povsem podrejene svojim možem, morale so postati neobčutljive za njihove seksualne in druge pregrehe. Otroke, rojene v neodobrenih zvezah, pa čeprav pripadnicam višjega sloja, so oddali v rejništvo.
Mladi Fredrik je kot otrok opazoval duševni in telesni propad svoje matere, kasneje doživel nasilno pretrgano nežno vez s sosedovo deklico in krut odvzem novorojenčka, oddanega v rejo, čeprav si je mladi par želel svojega gnezda.
Avtorica s pripovedjo ne prinaša spokoritve in očiščenja. Namesti nam »sociološko forenzični» opis stanja družbe tedanje Švedske in hkrati ugibanje o vplivih in vzrokih za dejanja posameznikov.
Objavljeno: 08.05.2019 13:19:11
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:35
Mlada dekleta s podeželja so prestopila iz enega suženjstva v drugo, in predstava, da je človek v mestu svoboden, v njihovih delovnih razmerah gotovo ni veljala. Vse do leta 1920 je bil dovoljen “hišni tepež”, kar je pomenilo, da je služinčad dovoljeno pretepati. Oblastniški odnos do služabnikov je živel še dolgo, in poleg delovne sile, za katero je gospoda mislila, da lahko z njo prosto razpolaga, so so si lastili tudi njihova telesa. Spolno zlorabljanje mladih deklet ni bilo nič neobičajnega.
Hišna pomočnica ni imela določenega delovnega urnika, lahko pa je dobila prosto ob sredah zvečer ali kakšno nedeljo, če se je to ujemalo z načrti družine.
Vedno je morala biti na razpolago, tudi pozno zvečer, in naj je bilo prejšnji večer še tako pozno, je moralo biti naslednje jutro stanovanje pospravljeno že ob osmih, postelje gospode pa postlane kot ponavadi. Pravni položaj in določbe glede delovnih pogojev za hišne pomočnice so uredili šele leta 1944. str.34/35
