| Žanr | potopisni roman |
| Narodnost | literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 1963 |
| Založba | Državna založba Slovenije |
| Zbirka |
Kiosk |
| Prevod |
Meta Gosak |
| Ključne besede | Potovanja |
Prevod dela: Travels with Charley.
Potopis je izšel leta 1962, Steinbeck je umrl šest let kasneje. 58-leten se je znani pisatelj kot anonimnež odpravil, da bi ponovno odkril državo, o kateri je pisal, slišal njeno govorico, vonj trave in dreves, da bi videl barve in svetlobo, da bi ugotovil, kdo so bili Američani tedaj leta 1960. V njemu prilagojenem kamperju, ki ga je po Don Kihotovem konju ljubkovalno poimenoval Rosinant in v družbi svojega francoskega pudlja Charleya prevozi 10.000 milj po državnih in podeželskih cestah, po vsej Ameriki od Sag Harbora, N.Y., do Zahodne obale in nazaj, to je od Maine do Wisconsina, do Oregona, do Kalifornije in do Teksasa na jugu. Ob novi izdaji ob 50-letnici prve izdaje leta 2012 se je ugotavljalo, da naj bi bila večji del potovanja z njim tudi žena Elaine kot tudi, da ne gre za pravi potopis in ni vse potekalo dobesedno tako kot opisuje. Verjetno, tudi sam pravi, da bi si želel, da bi bilo tako preprosto, da bi o svojem potovanju rekel, da je šel poiskat resnico o svoji državi, jo našel in jo posredoval svojim bralcem. Toda saj niti dve osebi ne bosta videli istega dogodka z istimi očmi. Kar vidimo, je odvisno od tega, kdo smo.
ZDA, s katerimi se bralec srečuje so drugačne od tistih opisanih v turističnih vodnikih. Skozi kilometre prevoženih kilometrov bralec spremlja avtorja z radovednostjo, očaran, spoznava mesta, pokrajine in ljudi kot tudi stoletja zgodovine in literature, znanosti in geografije in avtorjeva razmišljanja so vedno korak pred njim.
Objavljeno: 26.02.2019 08:32:31
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:35
“Videl sem sezonske delavce po vsej deželi: Indijce, Filipince, Mehikance, Okiejce. V Maini so bili večinoma francoski Kanadčani, ki so prišli čez mejo zaradi spravila krompirja. Na misel mi je prišlo, kako so Kartažani najemali vojake, da so se borili zanje, in prav tako najemamo tudi mi, Američani, delavce, da opravljajo za nas težka in poniževalna dela. Upam, da nas nekega dne ne bodo preplavili tisti, ki niso preponosni, preleni ali premehkužni, da bi se pripognili do zemlje in pobirali pridelke, ki jih jemo.” (Str. 51)
… “In potem se mi je zazdelo, da je vsa skala občutkov in reakcij posledica občevanja z ljudmi, in če to odpade, občutki počasi odmro. Človek, ki ne zna ničesar povedati, nima besed. Ali je tudi nasprotno mogoče? Ali morda ne najde človek, ki nima nikogar, s katerim bi govoril, zaradi tega nobene besede, ker jih pač ne rabi? Kdaj pa kdaj beremo v časopisih poročila o otrocih, ki so rasli pri živalih – recimo pri volkovih. Ti otroci so hodili po vseh štirih, se oglašali z glasovi, ki so se jih naučili od rednikov, in morda so tudi mislili po volčje. Samo s posnemanjem se razvijemo k originalnosti. Vzemimo na primer Charleya. Vedno se je v Franciji kot tudi v Ameriki družil z izobraženimi, vzgojenimi, načitanimi in pametnimi ljudmi. Charley je prav tako malo podoben psu kot mački. Zaznava ostro, je pameten in zna brati misli. Ne vem, če zna brati misli drugih psov, moje zna na vsak način. Še preden dozori kakšen moj načrt, Charley že ve in ve tudi, če je v načrt vključen tudi on. O tem ni dvoma. Poznam njegov obupno nezadovoljni pogled, če ravno premišljujem o tem, da bi ga pustil doma. (Str. 103-104)
in nato