| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | avstralska literatura |
| Kraj in leto izida | Dob pri Domžalah, 2024 |
| Založba | Miš |
| Zbirka |
Z(o)renja+ |
| Prevod |
Nataša Grom |
| Spremna beseda |
Nastja Holc |
| Ključne besede | 21. stoletje, Aborigini, Avstralija, Družbena neenakost, Mladoletni prestopniki, Mladostniki, Staroselci, Zapori |
Glavni protagonist je 16 letni Jamie, ki je Koori. Kot staroselski Avstralec ima v življenju slabši izhodiščni položaj napram belskim sovrstnikom. Poleg tega je kot majhen otrok pristal v rejništvu pri teti in stricu; sprejela sta ga z odprtimi rokami in fantu sta kot druga starša. Prava starša sta imela težave z alkoholom in njuni medsebojni odnosi so zaradi vseh bridkih okoliščin odtujeni in zapleteni. Jamie je vročekrven in vzkipljiv mladostnik. Ima tudi starejšega brata, ki mu je v težkih preizkušnjah prišel stati ob strani.
Neke noči belski vrstniki, kot že mnogokrat prej, rasistično zafrkavajo njega in njegove prijatelje. V besu in slu po maščevanju enemu od njih ukradejo čisto nov avto. Ker so pili in objestno vozili, avto razbijejo. Pride policija, sledi aretacija in tako vstopijo v kazenski sistem. Pristanejo v mladoletniškem zaporu. Jamie tam marsikaj življenjsko pomembnega spozna, tudi ljubezen do poezije, in priseže si, da nazaj v zapor noče nikoli več.
Na kocu knjige je spremna beseda: Zajebati — a ne obupati / Nastja Holc, socialna pedagoginja in vodja oddelka za vzgojo v Prevzgojnem domu Radeče.
Objavljeno: 31.12.2024 07:50:31
Zadnja sprememba: 31.12.2024 07:50:31
Naslednji dan.
Zajtrk.
Razmočeni koruzni kosmiči.
Vsakič, ko jih zajamem, žlica zacinglja ob skledi.
Srknem mleko.
Mleko mi steče po bradi na prsi.
Obrišem ga v majico.
Vstopi Greg.
Za njim paznica.
V roki nosi rdečo majico z ovratnikom.
Zloženo.
Širok nasmeh.
Za pasovi voki-toki.
Žica poteka vse do slušalke v ušesu.
“Hej, Jamie. Kako gre?”
“Pogrešam kokakolo.”
Hihitanje.
“… zdaj te selimo na rdeči oddelek.”
Tri tedne do sodne obravnave.
Samo zdržati moram.
Poteg s kartico po čitalniku.
Bzzzzzzz.
Vrata se s klikom odprejo.
“Zakaj fantje ponoči zganjajo tak hrup?” vprašam. “A to počnejo vsako noč?”
“Ne vsako noč. Nekateri samo radi motijo mir,” reče paznica.
(str. 86)
