| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
| Založba | KUD Apokalipsa |
| Zbirka |
Apokalipsa |
| Spremna beseda |
Samo Krušič |
| Ključne besede | človeška psiha, Trpljenje, Žalost, Ženske |
Solznice so druga knjiga Alenke Koželj. Že sam naslov (solznice so bile stekleničke, v katere so žalujoči stari Rimljani zbirali svoje solze) nam da vedeti, da lahko pričakujemo zgodbe, polne žalosti in trpljenja. V knjigi je zbranih osem kratkih oz. nekoliko daljših zgodb, v katerih so, čeprav dve zgodbi pripovedujeta duhovnik (Plameni) in nečak (Skrinjica tete Rože), glavne junakinje ženske. Gre za močne, samosvoje in neprilagodljive ženske, ki se znajdejo v težki življenjski situaciji, hudi stiski, ko se vsaka po svoje spoprijemajo s svetom okoli njih in same s seboj.
Osebe, katerih zgodbe spremljamo, so zelo senzibilne, nekatere kar preveč, vendar so obenem labilne; tudi tiste, ki ne dajejo takega vtisa in imajo nek jasen cilj, so izgubljene v svojih občutkih, kot da živijo v svojih mehurčkih. Nekateri so tudi izobraženi, kot na primer pripovedovalec v uvodni zgodbi Plameni, vendar jih to le še bolj odtuji od okolja, v katerem se (ne) znajdejo. V vseh zgodbah pa se kaže zanimanje avtorice za zapletenost človeške psihe. Nikogar ne obsoja, kar skuša doseči slogovno, s čim večjo občutljivostjo, z izbranimi besedami in izrazi, ki niso obsojajoči. Jezik pisateljice je vrhunski, pri pisanju uporablja čudovite opise, duhovite metafore, prispodobe za človekove lastnosti išče v pojavih v naravi. Posebno vlogo v zgodbah imajo oči, ki »so kot koprena, skozi katero ljudje gledamo in skozi katero lahko tudi v obratni smeri vidimo v človekovo dušo.«
Dogajalni čas zgodb sega od srednjega veka preko druge svetovne vojne do današnjih dni, tudi krajevno se dogajajo v britanskem Walesu (uvodni Plameni), na Poljskem (Rojstni dan) in v Sloveniji. To nas napelje na misel, da se lahko tragične zgodbe, o katerih beremo, zgodijo kadarkoli in kjerkoli. Žalost, obup in trpljenje so tako zelo osebni, pa hkrati tudi na nek način splošni. Kljub temu, da se je duhovnozgodovinska podoba sveta skozi obdobja spreminjala, so določene pasti človeške psihe, ki lahko zajamejo človeka kadarkoli, prisotne ne glede na čas ali okolje.
Objavljeno: 02.01.2025 18:34:00
Zadnja sprememba: 02.01.2025 18:34:00
Nato je sedla na klopco in vzela v roke tkanino, ki sem jo prepoznal kot svoje ogrinjalo. Šele zdaj, ko sem jo gledal, kako se upogiba v gibkih ženskih rokah, sem se zavedel, kako razcapana je že, kako sem cel razcapan in že na prvi pogled iztrošen. »Pokrpati vam moram nekaj lukenj,« je mirno dejala Ellen, ne da bi me pogledala. Takoj za tem je, kot bi hotela preprečiti kakršen koli ugovor, hitro nadaljevala: »To je bila Maud.« Potem mi je, včasih zelo nerazumljivo zaradi igle, ki jo je pridržala v ustih, povedala to, kar je v kraju očitno veljalo za »celo zgodbo«. Izkazalo se je, da Maud ni bila že od nekdaj nora furija. Bila je, kot se je izrazila Ellen, »čedna kot jagenjček«. Obenem je bila bistra in zabavna. Zmagovala je pri vseh igrah, tako hitrih misli je bila. Doma so bili »nekaj boljšega«. Njen oče je obrtnik, gradbenik. Skoraj nikoli ga ni bilo doma, vedno je hodil drugod in pomagal na gradbiščih po celem kraljestvu. Bila je najstarejši otrok, imela je sedem bratov in sester. Potem pa vojna. Ko je spregovorila to besedo, se je Ellenin glas nekako sam od sebe znižal, roke so ji za trenutek zastale. Prvič sem imel občutek, da se je, medtem ko sem jaz, varen za zidovi samostana, tožil za uničenimi skrinjami in rokopisi, drugje godilo nekaj povsem drugačnega, nekaj, za kar Ellen še ni uganila (in najbrž ne bo nikoli dojela), da ne bom nikoli razumel. Sama beseda ji je zadostovala, da je povzela grozo, ki jo je preživela, ki so jo preživeli. Najbrž si ni znala zamišljati, da je v mori, v kateri je živela, lahko obstajal kraj, kamor vsa ta bolečina, vsa ta okrutnost in groza niso prodrle.
(str. 24-25)
