Vse barve Polinezije

“A še bolj kot na naravo mi je srce segrel spomin na številne obraze, brez katerih bi bila moja izkušnja v Francoski Polineziji manj bogata. Koliko sem se naučila od teh ljudi! Spomnili so me, kako pomembno je upočasniti korak, živeti preprosto in v sozvočju z naravo. Pri njih sem tudi odkrila radost darovanja in sprejemanja darov. Kako so se jim zaiskrile oči, ko sem sprejela cvetlični venec, mango, ribo ali biser! Ti sončni ljudje, ki živijo bosi, s cvetom za ušesom in ukulelo v roki, so nedvomno najlepše, kar sem našla na teh otokih.
Polinezijska tradicija naroča, da moramo ob slovesu vreči cvetlični venec v morje. Če bo našel pot nazaj do obale, se bomo tudi mi še kdaj vrnili.
Midva sva ga odvrgla v laguni, da pravzaprav sploh ni imel druge možnosti, kot da nama obljubi povratek.
Najina otožnost je trajala do prve nevihte. Sunki vetra so brezobzirno odpihnili nostalgijo, morje pa naju je spet prisililo, da sva se osredotočila na tu in zdaj, kar je vedno tako zelo zdravilno.” (str. 293)