| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | španska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2012 |
| Založba | Društvo 2000 |
| Zbirka |
Helia |
| Prevod |
Matija Ravitz |
| Ključne besede | Identiteta, Matere in sinovi, Novinarji, Očetje in hčere, Očetovstvo, Pisanje, Pisateljstvo, Posvojitev, Prostitutke |
Temelj tega romana so štiri glavne literarne osebe: Luz Acaso, štiridesetletna ženska, ki želi napisati svojo avtobiografijo; Alvaro Abril, pisatelj, ki ima za seboj en uspešen roman in v literarnih delavnicah ponuja svoje pisateljske storitve; María Hosé, mlado dekle s pisateljskimi ambicijami in starejši novinar, ki je hkrati neimenovani vsevedni pripovedovalec. Te štiri ključne literarne osebe imajo vsaka svojo široko pahljačo izmišljenih in resničnih zgodb in identitet, ki jih bralec šele skozi perspektivo vsevednega pripovedovalca lahko poveže v domnevno skupno zgodbo vseh protagonistov. Domnevno zato, ker se avtor nenehno zabava s prehajanjem iz zgodbe v zgodbo, zdi se, kot da se poigrava z bralcem – najprej nas zvabi v zanimivo pripoved Luz Acaso, a nam jo že nasledji hip prikaže kot neresnico, čisto izmišljijo. Skozi bizarne metode pisanja in dojemanja sveta Maríe Hosé, novinarskega pisanja reportaže o nezakonito posvojenih otrocih in njihovih starših, pisateljske krize identitete in navdiha in sveta prostitucije ter nenavadnih ljubezenskih razmerij je avtor ustvaril roman, kjer je meja med realnim in fikcijo, med namernim pisateljskim zavajanjem in razkrivanjem družbene resnice popolnoma zabrisana. V romanu se prelivajo humor in človeško turobne situacije, nenehno menjanje perspektiv. Številni drobci zgodb literarnih likov, razmišljanja o ustvarjalnem procesu, o resničnosti in fikciji ustvarjajo razvejano mrežo pripovedi, ki zahteva pozornega bralca. Literarno zgodovinski pomen tega edinega v slovenščino prevedenega Millásovega romana v španski književnosti in celotnem avtorjevem opusu nam izčrpno predstavi Barbara Pregelj v spremni besedi.
Objavljeno: 22.02.2019 08:24:42
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:32
No, ko je moj prijatelj izrekel tiste besede (če bi imel otroke, bi bil najstarejši zdaj star petindvajset let), sem pomislil, da je v življenju ljudi pomembneje tisto, kar se ni zgodilo, kot pa tisto, kar se je. Ta samski moški je imel očitno v drugi dimenziji skrito imaginarno družino, ki si jo je umišljal najmanj petindvajset let. Takrat sem pomislil, da vsakdo v sebi nosi »tisto, česar ni«, to je nekaj, kar se mu ni zgodilo in ima kljub temu v življenju večjo težo kot »tisto, kar je«, kar se mu je zgodilo. Lahko da obstajajo ljudje, pri katerih se skrivnostno izpolni »tisto, česar ni«, in ne »tisto, kar je«, vendar ne poznam nobenega dokumentiranega primera, ki bi bil, če bi obstajal, strašansko odklonski. Pomislil sem nase: bil sem dober pisec reportaž, toda v mojem življenju niso pretehtale tolikokrat nagrajene reportaže, temveč neobstoječi roman, ki je bil vendarle napisan v dimenziji, drugačni od te, v kateri sem shajal. Mnoge ženske, ki so svoje otroke oddale nepravi materi, so nato živele srečna življenja, včasih polna potomcev. A od vseh otrok je bil najpomembnejši “tisti, ki ga ni”.(str. 59)
in nato