| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | poljska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2009 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Zbirka |
Vilenica |
| Prevod |
Jana Unuk |
| Ključne besede | Delavski razred, Kapitalizem, Kmetijstvo, Podeželje, Poljska, življenjske zgodbe |
Poljski pisatelj in esejist Andrzej Stasiuk (1960) z zbirko kratkih zgodb Galicijske zgodbe bralca popelje v začetek 90. let na podeželje juga Poljske ob meji s Slovaško. Država doživlja popolno ekonomsko in družbeno preobrazbo; obdobje svinčenih časov se zaključuje, Stasiukovi junaki pa so obenem že priča bliskovitemu vzponu kapitalizma, ki posamezniku prodaja iluzijo prostega trga, hitrega zaslužka in lažnega blišča. Velike kmetijske zadruge in kombinati, ki so mnogim predstavljali glavni vir preživetja, so propadle in ostale zgolj nostalgičen spomin, nov sistem pa ponuja nove priložnosti, ki pa pogosto ne pripeljejo do srečnih koncev. Stasiuk s svojim značilnim prepletanjem realističnega in liričnega slika kratke, navidez nepomembne anekdote preprostih ljudi, večinoma klenih ploretarcev in kmetov, ki so se prisiljeni prilagajati novemu svetu, kar nekaterim uspeva bolje, drugim pa slabše. Temačna narava poljskega podeželja je tudi tokrat močno v ospredju in služi kot nepogrešljiva kulisa pogosto melanholičnega notranjega sveta junakov, vsaka zgodba posebej pa služi kot otožna razglednica časa odtujenosti in negotovih pričakovanj.
Objavljeno: 06.01.2025 13:20:04
Zadnja sprememba: 06.01.2025 13:20:04
Kadar koli mislim nanj, se sprašujem, ali se je zveličal. On in njemu trume podobnih. Kajti v nekem smislu so bili vendar nov rod, ljudstvo, ki ga ni dosegla blagovest in noben novi apostol Pavel. Ta cerkev na hribu, v katero je zahajal ob nedeljah, je bila dokaz o dualizmu sveta. Lahko si prišel vanjo, si izmil grehe, da si se potem lahko ponovno potopil v resničnost, v kateri sta bili kategoriji kreposti in greha nejasni, prežemali sta se med seboj, čisto tako kakor tema in svetloba pred prvim dnem stvarjenja. Ali se je v Jozkovem duhu mogla poroditi slutnja, da božjemu hramu daje pravico do obstoja kaos, ki ga obdaja? Da je postavljen zato, da bi se on, Jozek, lahko enkrat tedensko podvrgel svojevrstni psihoterapiji, ki zagotavlja dušni mir?
(str. 13)
