Usodni spomin

Roman britanske pisateljice je označen za kriminalko, vendar je njegova psihološko analitična komponenta tako močna, da morda preseže tudi okvir psihološkega trilerja. Izhodišče je resda zločin, napad na dve prijateljici, od katerih ena umre, druga pa preživi in je hudo travmatizirana, ves preostanek pa je posvečen prav prebolevanju hudega postravmatskega sindroma. Naša junakinja se po napadu zbudi v bolnici in zaradi izgube spomina na sam dogodek ji drugi povedo, kaj se je zgodilo. Njena najboljša prijateljica je mrtva, sama pa okreva po hudi, z nožem povzročeni rani na vratu. Po odpustu iz bolnišnice se iz mesta preseli na podeželje, kjer se poskuša soočiti z napadom, predvsem pa sama s seboj. Izguba spomina jo dela povsem negotovo, situacijo poslabšuje tudi na novo porojen strah pred ljudmi, predvsem pa velik občutek krivde, da je preživela, kar je zelo pogost spremljevalni pojav postravmatske stresne motnje. A kljub mnogim težavam se počasi, korak za korakom prebija proti normalnemu stanju in prav teh stopenj okrevanja se je avtorica romana lotila zelo temeljito. Lisa, kot je naši junakinji ime, se začne počasi odpirati svetu okoli sebe in naveže stike z nekaterimi ljudmi; z ostarelim sosedom, ki potrebuje pomoč, z njegovim psom, ki prav hitro postane njen največji tolažnik in terapevt, ter z žensko iz vasi, ki trpi zaradi nasilnega moža. Prebliski spomina postopoma gradijo mozaik celotnega tragičnega pripetljaja in sčasoma je sposobna celo neposrednega soočenja s povzročiteljem zločina, terapevtske metode, ki naj bi bila zdravilna za oba, tako za žrtev kot tudi za zločinca. Konec je pozitiven, Lisa se sooči s svojimi strahovi in si je sposobna ustvariti novo življenje. Razvoj je počasen, a vztrajno napredujoč, bralec pa je prav zaradi determiniranosti, da bere kriminalko, po nepotrebnem neprestano na preži, kdaj stvari ne bodo takšne, kot se zdijo na prvi pogled.