Sršena pičim nazaj
Žanr | pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
Založba | Škuc |
Zbirka |
Lambda |
Ključne besede | 21. stoletje |
Žanr | pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
Založba | Škuc |
Zbirka |
Lambda |
Ključne besede | 21. stoletje |
Druga knjiga Veronike Razpotnik nam v izvirnem pikajočem stilu opiše stare in nove dogodivščine njene družine (vsakič ko omenim, da imam šest bratov, dobim isti odgovor, pri vas je pa zihr živahno /…/ je) in sveže ljubezenske prigode (alex je nemec, jaz sem balkanka, in obema se gladko jebe za pravila). O njih govori iskreno, brez zadržka, nekako po sizifovsko, tudi ko zgodbe nimajo srečnega konca (zametlo me je, in zdaj ne morem domov) ali pa v spominu pustijo zgolj grenak priokus (zeleni naslanjač me molče objema, kot ljubimko ki odhaja); so to zgodbe, ki tvorijo paleto zaznav in dražljajev, ki se v pesničinem svetu sestavijo v kompleksno celoto razumevanja sveta, ki nakazuje na absurdno občutenje sveta in razmerij, ki sesedajo sama vase. Predvsem globoko občutimo pesmi, ki so posvečene ljudem, ki so naredili samomor, ali pa so bili kako drugače travmirani, kot glaven motiv se pojavlja motiv posilstva (mojo muzo je pred nekaj tedni posilil neki prasec, in od takrat se jebem, s to prekleto pesmijo).
Kljub vsemu pa se zdi, da si avtorica Camusovega Sizifa resnično predstavlja srečnega, saj se tudi sama nikakor ne boji nesmiselnosti svojega početja, temveč z njim ustrajno nadaljuje, bolečini navkljub. (ko ima moja punca pesniško blokado jo šeškam dokler ne začne spet pisati).
Objavljeno: 09.01.2025 12:59:38
Zadnja sprememba: 09.01.2025 13:04:29
“Pravijo, da me je srečala pamet, ampak zakaj me je bilo potem sram ko sem se videla tako sram da si nisem mogla pogledat v oči zadržala sem živčno trzanje in nisem se ozrla za seboj.”
(str. 74)