Slediti neizgovorjenemu

Milan Šelj, pesnik, prevajalec, komparativist in sociolog, danes živeč v Veliki Britaniji, je eden tistih slovenskih ustvarjalcev, ki so se utrudili podobe svojega plemena in se odpravili v tujino, kar se v njegovem primeru poezije kaže predvsem znotraj osvobojenega horizonta homoerotičnega naboja, na drugi strani pa tudi angažiranega pristopa proti družbenim omejitvam ter nesprejemanju drugačnosti. To je prav tako izrazito vidno v avtorjevem dosedanjem pesniškem ustvarjanju, vse od prvenca Darilo (2006), v katerem sicer geografsko zapusti zamejen slovenski prostor skozi Kristal soli (2010) ter Gradim gradove (2015), ki se razpirata z novimi vprašanji v tematiziranju glavnih linij eksistence lirskega subjekta, skrivajoč se med bližino in daljavo znotraj razmerja zasebnosti in družbenega, pri čemer prav telesnost označuje glavni gradbeni element poetičnega izraza.

Podobno je opaziti tudi v tokratni pesniški zbirki z naslovom Slediti neizgovorjenemu, v kateri se Šelj vrača k bolj narativnemu izrazu, ki ga polnijo lirični drobci. Pesmi, urejene kot lirsko prozni hibridni pasaži, so izgrajene konceptualno premišljeno in pred nas postavljajo tematizacijo tujstva, občutja samosti, napajajoč se tako iz geografskega kot družbenega sveta, predvsem pa se osredotočajo na mejo znotraj in zunaj ljubezni, ki hkrati omogoča ter ne omogoča dvojine. Kot je za avtorja že značilno, gre tudi v tokratnem primeru za preplet poetike besede, ki se napaja iz telesnosti in telesnost iz besede (»Želja brez telesa je votli klic podrte živali. Ranjena / leži v gošči in si liže splovilo. V dolini slišim pisk jelena.«), kjer pa je velik del namenjen predvsem neuresničenemu hrepenenju po bližini ter eksistencialnemu prevpraševanju položaja avtobiografskega subjekta v svetu (»Sestradan od vprašujočih / pogledov mimoidočih, ki so v naglici lovili med živčnimi prsti / izmuzljivost časa.«). Vse od prve do zadnje pesmi smo pri tem bralci osredotočeni na intimne odnose oziroma telesnost, pri čemer pa je ta dobrodošlo naslikana raznoliko, saj se iskanje Drugega prikazuje prek množice različnih izkušenj. Skozi željo in nemir Šelj namreč izpostavlja tudi problematiziranje strukturne premoči posameznika nad posameznikom, se posluži menjavanja subjektovih vlog, ki potekajo vse od žrtve do agresorja, predvsem pa dobro prepleta ljubezen z njenim manj harmoničnim polom, omejitvami zunanjega sveta in nasiljem. Slednje na eni strani izhaja iz strani družbe, denimo prek mešanja intimnosti z ekonomijo neoliberalnega potrošniškega sveta (»Ponudil mi je sedež za eno noč. Pred spanjem je zahteval denar. / Ker nisem imel ničesar, me je z vso silo butnil s pestjo. / Špricnilo mi je iz nosa. Posvinjal sem ga po srajci, da je / popolnoma znorel. Boš jutri plačal za vse skupaj, je zarjovel, / ko jo je trgal iz sebe, in mi jo z udarci zabijal v streznjen obraz.«), po drugi strani pa je podprto tudi z nesprejemanjem homoseksualnosti tako pri posameznikih, kot v sami okolici (»Enkrat me je en dohtarček z beležko privlekel s seboj / v svoje šik stanovanjce. Že na poti v taksiju mi je zatrjeval, da / on sicer ni, bi pa rad videl in natančno popisal, kaj počnemo za / denar fantje moje sorte.), čemur sledi že sam naslov zbirke, opozarjajoč na razkrivanje tistega kar je ali naj ne bo (ne)izgovorjeno. Ker je situacijam intimnosti kot protipol dodano vpletanje zunanjosti, telo oziroma telesnost tako nastopata tudi kot politična enota, ki sta hkrati konstruirana iz nekdanje geografsko in družbeno zamejene domovine (»Ti ne poznaš majhnosti mojega mesta; ne spusti te / iz obupa, ki traja stoletja, in duši.«), preteklih izkušenj (»Zdrsni raje vame in se naseli v / spodnje prostore, kjer zadevajo ob stene groze strahov / iz otroštva. Vstopi torej, če si drzneš.«) kot tudi prevpraševanja tujosti in odtujenega mimobežnega položaja v današnjem svetu (»Prostori brezdomstva so izklesani v stene. Viseče pasti so / kletke brez oken in vrat. Jaz pa vseeno vztrajam. Svetlobi / hočem gledati vsak dan v obraz. Od koder prihajam, nisem / mogel nikoli pogledati ven. V tej deželi, kjer sem, ne morem / pogledati noter.«). Vse omenjeno skupaj dobro izpostavlja angažiran položaj avtorja, ki ob družbenih anomalijah opozarja na nemiren eksistencialen položaj subjekta, ujetega med željo po ljubezni ter zahtevami sodobnega načina življenja, hkrati pa v enotnosti zbirke dodaja tudi na suspenzu. V nagovorih Drugemu med obračuni, razhodi, nerazumljenostjo se na ravni pesmi in zbirke namreč slikajo kompleksne dinamike raznolikih odnosov, kjer pa se ob sami ljubezni skozi izmenjavanje urbanega sveta, narave, domačnosti in tujstva prav tako odslikava iskanje pripadnosti.

Pot do tega je sicer v večini primerov prikazana neolepšano, kot večno zasledovanje, kot konflikt, ki se ne more zlahka razrešiti, pri čemer Šelj na trenutke lahko zapade v nekoliko predvidljiv krog, bodisi prinašajoč bližino ali daljavo, sem in tja doda tudi že videno metaforo ali občutje, a gre slednje ne toliko kot brezizhodnost brati predvsem kot izjemen vitalizem, zmožen zasledovati (»Kdaj se boš spravljen s sabo spet vrnil k telesu in / prenehal zasledovati svoj bes? Tvoja koža je moja. In moja je / tvoja.«) svoj cilj - brez omejitev spregovoriti o tem, kar se skriva pod površjem vsakega izmed nas ali kot pravi avtor sam »Kadar / ljubim, sem zares svoboden.«.