Bela je za copranje

Roman v Nigeriji rojene angleške pisateljice je večdimenzionalna in nekonvencionalno spisana pripoved.  Osrednja točka dogajanja je hiša, v kateri so živele oziroma so na nek način še vedno prisotne štiri generacije žensk iz družine Silver. Hiša, katere zidove je prežel strah in sovraštvo  ovdovele prababice Anne, osamljene, duševno bolne, nemočne sredi nemških bombnih napadov na Dover. Desetletja pozneje hiša, ki zdaj živi svoje lastno ksenofobno življenje, duši Annino pravnukinjo Mirando. Dekle je prek svojih prednic obremenjeno z redko motnjo hranjenja »pico«, poželenjem po stvareh, ki konvencionalno niso užitne, npr. kreda. S tem nenaravnim apetitom si teši lakoto po nečem, kar v življenju pogreša. Nasprotno pa so osrednjemu moškemu liku v užitek izbrani kulinarični okusi. Mirandina prijateljica in ljubimka, temnopolta Ore, si patologijo družine Silver razlaga s karibskim mitom o »soucouyant«, starki, ki se hrani s človeškimi dušami. Dogajanje je vpeto v večkulturno angleško okolje, na različne načine prežeto z zlom, ki ga poganja sovraštvo do priseljenih tujcev.

Pri pisanju Oyeyemi črpa iz svojih afriških korenin, ob vpletanju mitološkega  izročila prednikov bralcu razširja pogled na sodobne družbene in psihološke teme. Za roman je pisateljica leta 2010 prejela nagrado Somerset Maugham.