Vrata brez vrat : koani in zenovske zgodbe

Koani so posledica praktičnih metod učenja zena, od tihe metode zazen (vztrajna meditacija), do pogovorov z učiteljem (sazen). Med sazenom učitelj učencu zastavlja dvoumna in nerešljiva vprašanja (koan), katerih bistvo je (pri) siliti učenca, da svoj logični aparat prilagodi glede na zenovski filozofski tavtaloški nesmisel.

Učenec je vprašal Ummona: “Kaj je Buda?” “Govno,” je odgovoril Ummon, kar na spomni na Kosovelov stavek: Gnoj je zlato in zlato je gnoj.

Eden izmed bolj znanih koanov, ki jih v variacijah spremljamo skozi celotno knjigo je vprašanje, kot se prvič pojavi v 36. zgodbi z naslovom: Če srečaš učitelja: “Če na cesti srečaš učitelja zena, ga ne smeš pozdraviti ne z besedo ne z molkom. Kako ga boš pozdravil?” Mumon odgovarja: “Pošteno ga lopni po nosu, da bo vedel kdo si”, kar nakazuje na “točko dinamičnega dialektičnega preobrata, kjer se konkretno v luči abstraktnega potrjuje kot konkretno, teoretična analiza pa je v trenutku, ko doseže svoj cilj, izvrženega iz lastnega pojmovnega okvirja, /…/ da bi spregovorilo tisto, kar (sicer) molči” (Vasja Cerar v spremni besedi).

Koani so bili zapisani sorazmeroma pozno, predvsem zaradi specifike filozofske misli, ki se ni opirala na sveta besedila (kot npr. Sveto pismo in Koran), temveč na ustno izročilo med učencem in učiteljem. Zbirka Mumonkan je bila tako zapisala šele leta 1229, poimenovana pa je bila po svojem avtorju, menihu Hueigaiju (japonski prevod se glasi Mumon, 1184 – 1260).