Luči ob cesti

Ludvik Mrzel (1904-1971) je bil dolgo časa krivično spregledan slovenski literat, katerega dela so bila zaznamovana z duhom socialnega realizma in ekspresionizma. Za seboj je pustil skromno, vendar vsebinsko zelo pomembno literarno zapuščino, saj je za časa svojega življenja izdal zgolj en roman (Peter se zbudi v življenje, 1933), zbirko pravljic (Bog v Trbovljah, 1937), pesniško zbirko (Ogrlica, 1962) ter svoj literarni prvenec, zbirko črtic in pripovedk Luči ob cesti, ki je izšla leta 1932.

Mrzelovo pisanje v Lučeh ob cesti se odmika od klasičnega socialnega realizma, ki je slavil uporniški duh in trmoglavost delavskega razreda. Namesto tega v ospredje postavlja ponižanega, razočaranega in fatalistično razpoloženega posameznika, ki zapušča 20. leta prejšnjega stoletja in se negotov pripravlja na novo desetletje pogosto že vnaprej izgubljenih bojev z brezčutno in hladno oblastjo. Junaki v Mrzelovih črticah niso več aktivni, upajoči in osebnostno močni liki, ki “od spodaj” spreminjajo svet na bolje, ampak dobijo ščepec kasnejšega “modernega človeka”, izgubljenega v svetu, katerega so bogovi zapustili. Luči ob cesti je hkrati za 30. leta vsebinsko zelo napredna zbirka, saj odkrito spregovori tudi o tedaj najbolj zamolčanih problematikah kot so duševne težave, samomor in popolna izguba vere, kjer posameznik celo pride do sklepa, da je pomembnejši od Boga.

Ena od dolgo časa spregledanih, vendar hkrati najpomembnejših zbirk kratke proze na Slovenskem.