Dom so sveže rjuhe : eseji izseljenih milenijk in milenijcev
Žanr | esej |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
Založba | Beletrina |
Žanr | esej |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
Založba | Beletrina |
Kaj je tisto, kar definira dom? Je to kraj, kjer si se rodil in odraščal? Tam, kjer so družina in prijatelji? Ali je to kraj, v katerem si lahko predstavljaš svojo prihodnost. Tam, kjer pustiš svoj pečat. V tej zbirki esejev spremljamo milenijce, ki so svoja občutja o izkušnji izseljenstva zlili na papir. Milenijci, torej tisti, ki so rojeni med letoma 1980 in 2000, so generacija z najvišjo stopnjo izobrazbe in najvišjo stopnjo brezposelnosti. So generacija, ki se najpogosteje seli v tujino. Tudi avtorji in avtorice esejev po celem svetu opravljajo različne poklice. V tujino jih je pot vodila zaradi različnih vzrokov. Eden izmed njih je tudi želja po boljši službi. Za sleherno izselitvijo se skriva drugačna življenjska zgodba. Izkušnje bivanja v tujini pa so združene v fantastični zbirki esejev.
Objavljeno: 15.02.2019 18:09:17
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:25
“Dragi Bruselj, nedelja zvečer je in končno sem zbrala pogum, da ti napišem nekaj vrstic. Mogoče ravno zato, ker je nedelja: odkar živim sama, daleč stran od družine in večine prijateljev, me ob nedeljah velikokrat zgrabi domotožje. Tvoji deževni, sivi dnevi so kot nalašč za melanholijo. Ah, ti sploh ne veš, kolikokrat se skrijem pred tabo, si natočim kozarec vina, zavrtim glasbo, ki me spominja na dom, in se utapljam v morju spominov.” (str. 41)
Prav tako so različni slogovni pristopi: nekateri prispevki razmišljanja o osrednjem vprašanju vstavijo, kot že omenjeno, v pretežno potopisne okvire (in nam povejo, kako je na Poljskem, v Španiji, v Berlinu, Hamburgu, Bostonu, Kambodži), drugi so sestavljeni iz več pripovednih ali refleksivnih fragmentov, spet tretji (kot denimo Zapiski z ravnine Eda Džafića ali Skrbi Matjaža Jurna - Zaze) se – s tretjeosebno pripovedjo ali osrediščenostjo okoli osrednjega razpleta, ki vodi v končni razplet in spoznanje – približujejo obliki kratke zgodbe. Še v eno samosvojo kategorijo sodita eseja Miloša Kosca in Igorja Guardiancicha, ki se svoji osebni izkušnji doma oziroma tujine (če odmislimo, da pač pišeta z zorne točke nekoga, ki ne prebiva v Sloveniji) bolj ali manj ogneta, a v svojih besedilih kljub temu opozorita na značilnosti današnjega časa, ki prežemajo tako London in Ženevo kot (vse bolj) tudi domače kraje: erozijo socialne države, vzpon platformne ekonomije in prekarizacijo.
O podobnih socialnih minusih, ob katerih se Slovenija zasveti v svetlejši luči, lahko beremo tudi v besedilih, ki prihajajo iz Združenih držav Amerike. Nina Beguš se denimo zaveda, da je v svoji izkušnji Združenih držav privilegirana, saj se „ameriške sanje“ zgodijo le manjšini sanjačev, Urban Jakša pa dvoumno pove, da „ni boljšega mesta, kot je New York, če si mlad, zdrav, izobražen in karierno naravnan“. V skoraj isti sapi Jakša izpostavi umetne ameriške medosebne odnose in, tako kot Nina Beguš, izjemno ekonomsko neenakost, navsezadnje pa tudi dvolično mantro o sprejemanju drugačnosti, ki ji liberalni urbani center Združenih držav preneha slediti, ko bi moral vzpostaviti stik s svojimi notranjimi, ''trumpovskimi'' drugačnimi … Posledično, ugotavlja Jakša, lahko New Yorku „kot tujec pripadaš bolj kot Američan“.
In kakšne so ugotovitve o osrednjem vprašanju? Prav tako ne povsem enotne, kar je prav tako smiselno – eseji, osebni „poskusi“, so besedila, ki razmišljajo, a ne na način, ki bi pripeljal do ene same resnice, temveč so njihovi končni izidi seveda odvisni od osebnih izhodišč, iz katerih so premisleki sploh porojeni. V zbirki tako najdemo misli, kot je, da „dom ni nujno le kraj, ki ga zaznamuje tvoja preteklost, temveč predvsem kraj, v katerem si lahko predstavljaš svojo prihodnost“, pa tudi, da po izselitvi „[n]ikjer nisi več tujec, a (si) povsod vsaj malo odtujen“ ter da sploh „ni 'doma' in njemu nasprotnega 'sveta' (…) in da je edino – resda začasno – zatočišče na tem 'svetu' le (…) zavetje bližine“. Takim definicijam, ki nasprotje dom–tujina že kar relativizirajo in odpravijo, pa lahko v zbirki zoperstavimo tudi trdnejše definicije, ki sicer niso nujno tudi bolj vesele – denimo, da je domovina „[m]ati, ki si jo nahrulil, ko ti je prinesla kavo, zdaj ti je pa žal“ ali pa, preprosto, da je dom „vedno tam, kjer so skrbi“.
Hkrati v skoraj nobenem primeru ni čutiti prevelikega, nevzdržnega nelagodja ob življenju v tujini: čeprav se zavest o podalpskih koreninah v nekaterih primerih celo nekoliko okrepi, nikoli ne naraste do te mere, da bi se želeli avtorji in avtorice odpovedati identitetni fluidnosti, ki jo prinaša izseljenost. Ta je v nekaterih primerih, denimo v primeru Urše Zabukovec, lahko celo odrešiteljska, saj kot tujec lažje izstopaš: „ … tu, na tujem, je laže: že res, da padajo začudeni komentarji, a se vse skupaj vedno konča kolikor toliko spravljivo, v stilu: nista naša, tujca sta, tam, pri njih, je očitno drugače“.
„Dom so sveže rjuhe“ ni ravno obvezno čtivo, vsekakor pa gre za izbor precej veščih piscev, med katerimi kljub raznorodnosti nihče posebej negativno ne izstopa. Hkrati izbor ponudi tudi dovolj zanimivih miselnih izhodišč, da je lahko prijeten bralski izlet tako za tiste, ki so po spletu okoliščin odšli, kot za tiste, ki so po spletu okoliščin ostali. Ob splošnem pomanjkanju knjižne in časopisne esejistike – predvsem tiste, ki ni preveč filozofska in hermetična, ampak govori na način, ki lahko nagovori tudi nefilozofskega smrtnika ali smrtnico v njegovem/njenem vsakdanu – ne bi bilo slabo, če bi se projekti take vrste nadaljevali ali če bi se posamezni prispevki iz Rjuh (kot so se nenazadnje v primeru Katje Perat že) razvili v celovite knjige esejev.