Šala, ironija in globlji pomen

Kaj je spravilo v jok prevajalko? Zakaj se je knjiga s prevodom skrajšala za celo poglavje? Se pisatelj resnično ni želel srečati s slavno fotografinjo? Kdo je kdo pri sosednji mizi v lokalu? So pisatelja v Italiji zares ugrabili?

To je samo pet možnih vprašanj, ki jih bralec, spodbujen s prvima dvema besedama naslova knjige, šala in ironija, lahko na hitro posname s površja petih krajših Jančarjevih besedil te knjige. A nam besedila kaj kmalu razkrijejo globlji pomen, posrkajo nas v esejistični svet avtorjevega prodornega razmišljanja o različnih temah, ki mu jih je prineslo življenje uveljavljenega in priznanega književnika s številnimi gostovanji v tujini, in v svet kratkih pripovedi, v katerih je osrednja literarna oseba pisatelj s svojo predanostjo pisanju, v katero vdirajo čisto splošno človeški nepričakovani preobrati in dogodki s številnimi zanimivimi resničnimi in fiktivnimi življenjskimi situacijami.

Avtor je v uvodu delo opisal kot morda nekoliko čudaško in za kritično oko žanrsko nečisto knjižico [v] esejistično potopisni formi, pozneje pa je v enem od pogovorov o knjigi izjavil, da so prva tri besedila [vključno z uvodom] resnično eseji, vendar napisani na literarni način, drugi trije spisi pa so novele, ki govorijo o literarnem ustvarjanju (pri povezavi str. 8).

Osrednje teme esejev so razmerje literature do ideologije, vprašanje poznavanja in literarnega ugleda vzhodnoevropske literature, vloga cenzure, razmerje avtorja do družbe in obratno, podrejenost literature državni ideologij in vprašanje etičnega naboja avtorja. V zgodbah je osrednja tema literarno pisanje, ustvarjalni proces. Oba dela knjige sta literarno izbrušena in bogata, (naletimo lahko na številne bolj lirične odlomke, zanimiva stalnica v zgodbah so primerjave in metafore iz sveta vode in vodovja, pojavi se tudi za Jančarja značilen motiv zgodovine Maribora, pogosto v pripovedih zazvenita nepričakovani humor in samoironija, prepletajo se fikcija, metafikcija, elementi nadčutnega …).

Zgodbe/eseji v bralcu tako lahko prebudijo racionalno radovednost in kritičnost, obenem pa pisatelja približajo vsakdanjemu človeku, v katerega se zlahka vživimo (npr. ob kraji denarnice, opazovanju gostov ob sosednji mizi v lokalu …), vsa besedila pa lahko beremo tudi kot čisti literarni užitek. Delo je dragoceno branje tudi zato, ker ohranja pričevanja in razmišljanja o svetu, za katerega se je sicer res zdelo, da ga ni več (življenje v vzhodni Evropi strogih političnih režimov), a aktualni politični dogodki (npr. vojna v Ukrajini) s temnimi slutnjami ponovnih sprememb političnega zemljevida Evrope to popolno izginotje preteklosti žal zanikajo – delo torej lahko dojamemo tudi kot nekakšen spomin/opomin prihodnjim generacijam.

Knjiga je droben, a dragocen, izbrušen, humoren in zanimiv izbor v nizu Jančarjevih številnih knjig esejev.