»Preden je umrla,« je nadaljevala, »je povlekla vase padajoče cape in se mu skoraj v brk zasmejala: »Navaden pezde si, ta, ki si ga ravnokar ubil, je bil tvoj otrok! Kajn! Kajn, trikrat Kajn, ker si zatrl svoje seme!« Tako je umrla, v brk se mu je smejala zaradi te ljubezni, brez razloga vržene v vodo, kazala mu je svetleče zobe, ki so ga morda tolikokrat ugriznili v meso med ljubljenjem.
In kdo ve, ali je bil res tisti Bertu Mazza, ki so ga osumili preiskovalci in ga oklevetali novinarji … Šofer iz Biriole, tisti pokvarjenec, ki od pijanosti še meter od nosa ni videl, po tistem, ko je raznesel ime Bertuja Mazze na levo in desno, ni šel niti h karabinjerjem, ki so ga hoteli zaslišati. Midve nisva vedeli, kako izgleda Bertu Mazze, in to sva tudi povedali brigadirju Usali, ko naju je zaslišal. Mogoče nama ni verjel, ker naju je sumničavo gledal, kot da je prepričan, da nekaj skrivava zaradi krščanskega usmiljenja. In ko nama je pokazal njegovo fotografijo, sva odgovorili, da nisva gotovi, da bi lahko bil on, ali pa tudi ne, da se nama zdijo vsi moški podobni. Pa bi vi poslali v zapor nekoga samo zato, ker je nekoliko podoben črno-beli fotografiji izpred nekaj let? Nikoli nisva verjeli, da je to res Bertu Mazza, tisto je bil zlodej, narejen iz vina in drugih svinjarij: kdo ve, iz katerega pekla je prišel vse do tja? Mož pri zdravi pameti ne počne teh stvari, takoj ko vstane iz postelje, tudi če zaloti ženo, da se prodaja po javnih trgih. Oh, Buh moj dragi in češčeni! Ta nesrečna Sidora, nesrečni otrok, nesrečni vsi!
(str. 60 – 61)