Valentin Vodnik
Žanr | biografski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | V Ljubljani, 1990 |
Založba | Partizanska knjiga |
Ključne besede | Študije, Valentin vodnik |
Žanr | biografski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | V Ljubljani, 1990 |
Založba | Partizanska knjiga |
Ključne besede | Študije, Valentin vodnik |
Letos (2019) je Vodnikovo leto, 200 let je minilo od njegove smrti. Vse leto se bo veliko govorilo in dogajalo na temo Vodnika in njegovega pomena, zato je dobro prebrati kaj o tem slovenskem ustvarjalcu. Ena obširnejših biografskih študij je iz zbirke »Znameniti Slovenci«, ki jo je v zakladnico slovenske domoznanske literature prispeval Janko Kos. Knjiga je posebna, ker gre za bolj poglobljeno študijo Vodnikove »persone«, predvsem skozi prizmo odnosa s takratnimi oblastmi in s Kopitarjem. Kopitar je pustil za sabo kar nekaj zaničljivih zapisov na temo Vodnikovega značaja, celo Prešeren je o Vodniku zapisal:«Preoblečen sem menišič bil in rad sem pel, še rajši pil.« Spodbudneje mu je za časa življenja stal ob strani Žiga Zois. Kos Vodnikova prizadevanja, da se uporaba slovenskega jezika vpelje v šole in literaturo z vidika današnjih časov osvetli objektivno in ga predstavi kot vizionarskega pragmatika. Pred nami oživi duh pomembnega Slovenca. Spoznamo ga kot urednika Male in Velike pratike, Lublanskih novic, avtorja prevoda Kuharskih bukev v slovenski jezik, nemško-slovenskega slovarja, kot pesnika in avtorja »Pesmi za pokušino«. Pesmi je objavljal tudi v zborniku Pisanice, spoznamo ga kot nekoga, ki je pisal in izdajal knjige za osnovno šolo in gimnazijo v slovenskem jeziku: abecednike, slovnice, slovarje itd. Pod Avstrijsko oblastjo ga je »odnesla« objava pesmi »Ilirija oživljena«. Umrl je skoraj strt, vrednosti mu takoj po smrti niso priznali, a se je to kmalu spremenilo. Čop in Prešeren sta v nasprotju s Kopitarjem potrdila Vodnikov pesniški in siceršnji pomen. Knjiga je razdeljena na poglavja kot so: življenje, osebnost, sodobniki, čas, poezija, časnikarstvo, šola in znanost, narodnopolitična misel, dediščina. Na koncu sta še kronološki pregled in bibliografija.
Objavljeno: 01.02.2019 12:08:54
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:24
V Glosi je postavil njegovo ime med imena svetovne poezije kot poseben slovenski primer prezrtih, nesrečnih in premalo cenjenih pesnikov; omenil ga je (Prešeren op.a) v zadnji gazeli kot model, po katerem bi se moral ravnati, če naj bi ustregel splošnemu okusu; in leta 1845 je za obletnico smrti spesnil elegijo »V spomin Valentina Vodnika« – ta je v slovenski poeziji še vedno največja počastitev, ki jo je kak pesnik napisal svojemu predhodniku, saj je v nji Vodnikovo življenjsko usodo povezal s samo idejo pesnika. S tem je dokončno priznal Vodnika za prvega »klasika« slovenske poezije. Prešernovo delo za Vodnika se je otipljivo strnilo v zbirki njegovih pesmi, ki sta jo pripravila skupaj z Andrejem Smoletom in izdala leta 1840; knjiga je prva posmrtna izdaja del kakega slovenskega literata in torej začetek izdajanja slovenskih literarnih »klasikov«. (str. 201)