Baba sem

Avtorica je ena najvidnejših poljskih pesnic 20. stoletja. Feministična. Na plečih njenih žensk so hiša, vrt, njiva, krave, svinje, teleta, otroci. Njene ženske teži sto let neodspanega spanca. V poezijo uvede problematiko telesnosti, trpljenja, sopenja. Zvečer se njene babe privlečejo do postelje, na katerih smrčijo možje. Pisala je drame, radijske igre, pesmi in prozo za otroke. Oče je bil avantgardistični slikar. Kasneje je urejala revijo za otroke Plamenček. Med vojno je bila aktivna v varšavskem podzemnem kulturnem življenju in sodelovala v ilegalnem tisku. Bila je tudi bolničarka prostovoljka med obrambno vojno. Pesmi so slike, izražene z besedo. Na trenutke prvoosebna, pa spet oddaljena od prvoosebnega, izpovednega lirskega subjekta. Nekatere pesmi so lapidarno okleščene, pretresljivo iskrene, kruto realne, druge miniaturne reportaže. Glavna tema pesmi: ženska usoda in odkrito izražena telesna ljubezen. Usoda matere, perice, porodnice, žene, hčere je prepletena z vsakdanjostjo in socialno noto. Avtoričina baba je samozavestna, čustvena, čutna, pa tudi pretepena, mrka, nezakonska in še kaj. Pesnica se opredeljuje za zvezo telo-duša in njuno dinamično povezanost.