Leglo zla : iz oči v oči z najhujšimi zločinci na Slovenskem

Leglo zla ima pomenljiv podnaslov, ki nam že takoj pove, o čem bomo v knjigi brali. O najhujših zločincih in pogovorih Sare Volčič z njimi. Avtorica piše o svojem dolgoletnem delu poročevalke s področja črne kronike in srečevanjih s kriminalci, morilci, pa tudi o njihovih žrtvah. Pri tem ne gre za bombastično poročanje, temveč osvetlitev različnih kriminalnih primerov in globoka razmišljanja avtorice same o nasilju, zlu, ki smo ga ljudje sposobni. Z mnogimi obsojenci se je pred kamero (če je za to dobila dovoljenje in če so obsojenci na to pristali) pogovarjala o vzrokih in povodih za nasilna dejanja. Z druge strani so o posameznih primerih spregovorili tudi znanci, sorodniki, prijatelji žrtev in obsojencev. Prizorišča, na katerih se je (in se še) srečuje z ljudmi s teh različnih strani, so prostori, kjer so se zločini zgodili, sodne dvorane, kjer se o njih razsoja ter zapori, kjer bivajo kaznjenci. Obstaja pa še en prostor, kjer se vse te zgodbe in razmišljanja nalagajo. To je notranji svet Sare Volčič, ki te zgodbe hrani in jo še po dolgem času od poročanja o konkretnem primeru usmerja k osebnemu, intimnemu razmišljanju, večkrat tudi k ponovnim obiskom krajev zločinov. Vprašanja, ki si jih pri tem postavlja, so etične in moralne narave. Zanjo je namreč v vsakem človeku vsaj drobec dobrega, ki ga vztrajno išče. Se zločinci kesajo? Občutijo krivdo? Resnično obžalujejo in želijo okrevati? Se zavedajo nesvobode? Si želijo prostosti in ali vedo, kaj to pomeni?

V zahvali na koncu knjige Sara Volčič zapiše tudi, da je življenje največ, kar imamo. In da pisati o težkih, grdih stvareh ni enostavno. Predvsem je boleče. Kot je lahko boleče spominjanje na to, kaj so obsojenci storili žrtvam in njihovim bližnjim. Pa tudi bližnjim ljudem obsojencev samih, njihovim partnerjem, družini, sorodnikom, prijateljem, ki se jih večkrat sramujejo in z njimi prekinejo vse stike. Še en pomemben dejavnik naglasi Volčič, to je resocializacija in življenje po prestani zaporni kazni. Kot pravi sama, vseskozi in še vedno verjame v zmago ljubezni in tistega dobrega v človeku (čeprav priznava tudi to, da je pri tem morda malce naivna).

Sara Volčič je znana in priznana novinarka, ki že več kot trideset let pripravlja prispevke o kaznivih dejanjih za televizijo in tiskane medije. Njeno področje je torej črna kronika. Za pisanje knjige jo je nagovorila urednica Mladinske knjige zaradi načina poglobljenega, empatičnega in senzibilnega poročanja o teh težkih temah.