Američanka

Lenart Zajc se je s tranzicijo in njenimi izpeljavami ukvarjal že v prejšnjem romanu, v Agenciji (2015) : tam opisuje delo in zaposlene v agenciji, ki prodaja zavarovanja, pa naj stane kar hoče. Pravzaprav so v poslu enako brez zadržkov kot v kakšnem kritičnem ameriškem dramskem delu, takšna je nepremičninska agencija v drami Glengarry Glen Ross Davida Mammeta, ki jo imajo za nadaljevanje in zaostritev Smrti trgovskega potnika Arhurja Milerja. Tudi pri Zajcu gre za popis podlih trikov in izrabljanja seksapila, ki so jih zaposleni prisiljeni izvajati v imenu uspešnosti, firma je zaradi pohlepa lastnika, ki bi bil rad graščak, v fazi prestrukturiranja. Zaposleni to izkoristijo in ustanovijo uspešno kooperativo, kar popravi njihove prejšnje značajske odklone in poslovno agresivnost. V tem Zajčevem romanu je kar nekaj izpeljav in rešitev, ki so utopične in zato včasih presije skozi zgodbo fantastična, celo čudežna atmosfera, zdi se nam, da je nekaj skoraj pravljičnih elementov, srečen konec pa temu pritrjuje.
Američanka je zgodba o naslovni junakinji Jenny in njeni gledališki karieri; prej je bila precej uspešna na Broadwayu, pa jo je neobvladljiv značaj izločil in je delala na blagajni v trgovini, kjer je spoznala svojega moža Franka. Njeno življenje je dovolj podrobno opisano, od odraščanja v Teksasu in njene prigode v srednji šoli, vidimo jo kot pragmatično in sposobno, tudi v igralskem poklicu, kjer se sodelavci najprej opredelijo proti njej, vendar ji na koncu priznajo trmo in talent. Njen mož Frank je bogat dedič naftnega imperija in povsem brez zadržkov, ko gre za  posel. V Sloveniji kupuje steklarno, menda ne zato, da bi jo preprodal, izčrpal ali prignal do stečaja; Jenny se ponudi priložnost, da vadi in nastopi v manjšem gledališču na robu mesta, tudi na robu preživetja, saj mestni kulturni odločevalci ne dajejo dovolj sredstev za normalno delovanje gledališča. Frank Jenny vlogo tako rekoč kupi : če bo lahko nastopila, bo vložil v gledališko predstavo dovolj sredstev, da bo gledališče lahko izplavalo. Vodja gledališča in tudi režiser in tekstopisec je Iztok, vdovec, ki je ob prometni nesreči iz avta rešil sestro dvojčico, njegova žena pa je ostala ujeta v pločevini. Iztok je za preživetje pripravljen na marsikaj, med drugim se Ava, njegova dvojčica, zaplete z balkanskimi kriminalci in ti jo za razširitev poslov prosijo, naj s Kosova pretihotapi umetnine in starine, ki jih je srbski vojak ukradel v samostanu in prikazal, da stoji za tatvino Osvobodilna vojska Kosova; zdaj morajo te neprecenljive nabožne predmete pretihotapiti na Zahod in Ava angažira Iztoka, ta pa Jenny, da jih prepeljejo med scenografijo, ko se vračajo z gostovanja z gledališčem. Zajc nam sugerira, da se mora umetnost - torej gledališče - ukvarjati skoraj s kriminalom, če hoče preživeti mimo samovolje birokracije. 
Usoda gledališča je tako v rokah ameriškega poslovneža, ki Jenny vlogo tako rekoč kupi, skoraj z gledališčem vred. Za Jenny morajo preoblikovati besedilo, ki samo dobi na radikalnosti, in Jenny se zaplete z Iztokom, kar povzroči ljubosumnost pri njenem možu, ki se dela liberalen, vendar naroči njeno zasledovanje. Preden zve resnico o njenem skritem delu življenja, tistem z Iztokom, skoraj čudežno in nenadno umre : v centru mesta ga napade nekdanji desničarski in zdaj levičarski skrajnež, ki se odloči, da se bo kapitalizma in kapitalistov lotil na lastno pest. Frank mu predstavlja idealno tarčo, vidi ga kot predstavnika vsega tistega, kar sovraži, in ko ga poskuša pahniti pod avtobus, se zvrneta oba in ju povozi. Fant je tipičen Zajčev upornik z razlogom, sama akcija Frankove likvidacije pa je morda manj prepričljiva od nekaterih drugih delov romana.  
Zajc se v Američanki ukvarja z razmerjem med umetnostjo in trgom. Na eni strani imamo poslovneže, njihove interese in prepričanje, da je mogoče z denarjem kupiti prav se, na drugi entuiziaste in umetnike, ki se ne uspejo povsem izogniti dolgi roki trga in kupčkanja profitov, čeprav so deklarativno proti mešanju obeh logik, kreativne in pohlepne. Skozi delovanje Iztokove dvojčice Ave vidimo, kako je celoten poslovni prostor korupten, srbski posli in mafijsko delovanje omogoča preživetje gledališča potem, ko ga ne plačujejo oziroma ne dovolj plačujejo tisti, ki bi ga morali. Ob kriminalnem in ljubezenskem zapletu Zajc svoj roman pregnete z različnimi, tudi najbolj nasprotnimi stališči do politike; na eni strani so tisti, ki se jim zdi ukvarjanje s tem nepotrebno, saj lahko samo opozori na sive ekonomske tokove in sporno poslovanje. Na drugi strani so tisti, recimo zagrenjeni Frankov likvidator, ki si brez politiziranja in brez svoje udeležbe v političnem ne predstavljajo življenja, saj jim ga ravno politiziranje osmišljuje. Glas dobi tudi najmlajša generacija, recimo Iztokova hči Mila, ki se močno zaveda okoljskih problemov in se ji zdi, da bo to področje njenega delovanja v prihodnosti, vendar je hkrati prepričana, da v tem boju ne sme stopiti proti kapitalu, ki s svojim početjem ogroža naravo, temveč z njim. Prepričana je, da bo kapital omogočil boljše delovanje okoljskih organizacij. 
Zajc svojo paleto literarnih oseb široko razgrne, tako imamo v romanu kar nekaj živo in prepričljivo izpisanih posameznikov, vsak ima tudi proti-pol, nekoga, ki misli in deluje popolnoma drugače. Srečamo kar nekaj živahnih nosilcev in izpostavljencev iz vsakega od družbenih slojev, tako je ob umetniškem Iztoku tudi bolj pragmatična dvojčica, ki je povsem iz sveta kapitala in denarnih tokov in si ne pomišlja, kadar je treba ubrati kakšno manj legalno bližnjico. Vendar šele veliki kapital, ki ga predstavlja Frank, v temelju spremeni življenje vseh. Američanka je roman, ki premišlja slovenski politični in tranzicijski trenutek, hkrati se priduša nad nezavidljivim stanjem v kulturi in umetnosti še posebej. V ta namen Zajc popiše delovanje gledališkega sveta in vanj vključi, kot Avinega partnerja, tudi servilnega in previdnega gledališkega kritika in tam jih kritikom - preko reprezentanta - dobro naloži. Vsekakor pa je Zajc eden tistih, ki si v svoji prozi ne zatiskajo oči pred družbeno stvarnostjo in ta usodno zaznamuje vse njegove literarne osebe : živimo v družbi in smo za njen razvoj tudi so-odgovorni. 

Matej Bogataj
Društvo slovenskih literarnih kritikov