Jaz sam
Žanr | družbeni roman, monološki roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2018 |
Založba | Litera |
Zbirka |
Piramida |
Ključne besede | Družina, Družinski odnosi, Fantje, Odnosi, Odraščanje, Otroštvo |
Žanr | družbeni roman, monološki roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2018 |
Založba | Litera |
Zbirka |
Piramida |
Ključne besede | Družina, Družinski odnosi, Fantje, Odnosi, Odraščanje, Otroštvo |
V prvencu Starec in jaz je Sarival Sosič popisal pripovedovalčevo zgodbo od zgodnjih dvajsetih let dalje. Tokrat pred bralce, v (ponovno) neskončnih povedih, ki znajo trajati tudi celo stran, razgrne pripovedovalčevo (avtorjevo?) otroštvo. Prvi spomin na otroštvo sega v čas, ko je bil pripovedovalec star natanko tri leta in deset mesecev, stal je na stolu ob novoletni jelki, polni kresničk in ves nestrpen čakal, da jih bo prižgal. Za njim je stala mama, ki ga je pridrževala, da ne bi padel in vse do današnjih dni v ušesu pripovedovalca odzvanja njen smeh. Mama in tata sta delala v gostilni in on sam je že zjutraj hitel na plano, na prostor za gostilno in se cele dneve igral. V njegovem čudežnem kartonskem zaboju so bile spravljene figurice Indijancev, mehke gumijaste živali, različni avtomobilčki in drugi otroški zakladi. Deček je bil celo otroštvo bolj kot ne osamljen. Ob večerih, preden je zaspal, je poslušal neskončne besedne dvoboje mame in tata. Mama, tata in on sam so se stalno selili iz kraja v kraj. Povsod so bili prišleki. Ponekod so prebivali le nekaj tednov ali mesecev, le dvakrat nekaj let.
Objavljeno: 30.01.2019 12:15:17
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:21
Sedimo v avtu, mama kadi, tata kadi in vozi hitro, drvimo iz ovinka v ovinek in jaz sam gledam skozi okno, čutim nekakšno neopisljivo praznino, odhajamo, selimo se iz mesta v kraje, kjer sem bil spočet, na planoto, ki se razteza med visokimi gorami, zima je in povsod je polno snega, v bližini vasi, kjer je tata preživel del otroštva, se vozimo čisto blizu jezera, oklepa ga debela plast ledu, nekaj ljudi se drsa in glasno vpije, slišita se smeh in govorjenje v jeziku, ki ga ne razumem, peljemo se dalje čez prelaz, mimo razvalin trdnjave na hribu in pod njo tik ob cesti že skoraj dve stoletji na bronastem dinamitu leži rdeč bronasti lev, spuščamo se proti dolini, zaustavimo se pri vodnjaku tik pred manjšim zaselkom, ki stoji na strmem pobočju, le nekaj kilometrov naprej od spečega leva.
(str. 125)
V romanu Jaz sam prvoosebno popisuje otroštvo in odraščanje, torej čas nekako do vstopa v srednjo šolo. Starša vodita gostilno, oče je večino časa odsoten in se nato zvečer, ko pride domov, z materjo vsakič znova kregata, na veliko grozo odraščanika, ki vse to posluša in ne uspe zaspati. Ona mu očita odsotnost in ignoranco, njegovi odgovori so sprenevedavi, on njej očita njeno družino, v kateri ga, najprej vojaka na služenju vojaščine v bližini njenega doma, razen njenega očeta ni nihče maral. Še vedno ga ne, kar se najbolj vidi, ko gre mali k materini žlahti na dolge počitnice in tam, presenetljivo, čeprav prisostvuje klanju kokoši in ušpiči kakšno prav škodljivo in malo tudi tabuizirano, spet začne jesti meso in se lepo poredi in potegne.
Jaz sam je roman, ki je svojo dvojno potrjujočo točko identifikacije v naslovu dobil ravno zaradi stilnega načina, na katerega Sosič svojo zgodbo podaja. Našteva vse tisto, kar so mu vzgojno zabičali starši, napol citira in priklicuje njune prepire in nasvete, pove, da mati tako, oče pa drugače, vse v istem stavku, kot da mimogrede, in potem še pove, kaj on sam. Jaz sam pa medtem nisem mogel zaspati, jaz sam pa sem za razliko od svojih sošolcev in jaz sam sem punce, najraje ko so se umikale pred mojimi rokami na stranišče, za prsi. Ali pa njegov pubertetniško prebujeni korenjak z dvignjeno glavo, kot da ima svojo lastno zavest in od ostalega telesa ločene namene, medtem ko on sam pa čisto drugače. Jaz sam je torej potrditev in ponavljano opominjanje na izločenost iz dogajanja, na distanco med njim in svetom okoli njega, jaz sam poudarja jaz kot samost nasproti vsem ostalim : vrstnikom, sorodnikom, staršem, učiteljem.
Ker gre za leta od otroštva do praga mladosti, nekako do prvih spolnih odnosov, za to dobo pa je značilna akutna izguba smisla in vprašanje nadaljevanja; tudi Sosičev pripovedovalec se znajde pred dilemo, kam in kako naprej, in se zave, da si bo moral smisel šele pridobiti.
Čeprav je to spominska proza in so fotografije na naslovnici (verjetno) tiste iz družinskega albuma, in čeprav nekateri deli potrjujejo manjšo distanco med avtorjem in fakti in pripovedovalcem, pa Sosiču ne gre za kronološko pisanje spominov. V romanu ne manjka podrobnosti, tudi takšnih vezanih na spolnost in prve masturbacijske dražljivosti in draženja, vendar verjetno to pisavo bolj zaznamuje sam pripovedni pristop, ki je za temelj vzel moderno prozo in njeno zanimanje za zavest ter njene meandre. Zgodbo odraščajnika in preselitev, obiske pri sorodnikih v eni bivših jugoslovanskih republik popisuje kronološko, vendar tudi asociacijsko. Ob zunanjem dogajanju in popisih potepanj in igranj in pomoči staršem v gostilni so deli tistega, kar je slišal, in tam se polno razmahne. Roman je tako stkan ne iz poglavij, temveč iz odstavkov, v teh pa so včasih po stran ali več dolgi stavki, ki se asociacijsko navezujejo na odskočišče. To je vedno realno, sprehod s psom, spomini sorodnikov na izbrana poglavja iz družinske mitologije in zgodovine, potem pa se pripoved odsuka in ko se tema izčrpa, ko preigra celoten register in včasih tudi ponovi kaj od prej, recimo o obsedenosti s številom pet, pa tudi onanijska samovšečnost je pogost motiv -potem se tema izpoje in upeha in se nadaljuje za stopnjo bolj kompaktno, realistično, s popisom prostora in časa in dejavnosti, ki pa so povezane drugače kot v sklenjeni pripovedi. Pripovedni postopek je tako soroden tistemu iz romanov Lojzeta Kovačiča, zaradi eidetskih in intenzivnih občutij in zaradi podobne faze odraščanja recimo Otroškim stvarem, kar pa Sosič sam omeni v zaključnem in ločenem, didaktičnem poglavju v obliki avtorefleksije in morda tudi samo-kritike, ki pa izpade tavtološko in nepotrebno; kot da bi dvomil, če je uspel napisati vse, o čemer piše in kako, potem pa podčrtava vse - in to počne po nepotrebnem in malce vsiljivo.
Ravno to prehajanje po meandrih spomina, ta dvojna presvetljava, takratna in današnja, omogoči Sosiču bogat poligon za stilizacijo, njegov jezik in stavek sta artikulirana, seveda precejena skozi njegovo današnje vedenje in obvladovanje jezika in sveta, čeprav govori kot da sproti, iz časov svojega otroštva in takratnega neposrednega zavedanja, vendar seveda preoblikovana tudi z izkušnjo prebranega. Romaneskni prvenec Starec in jaz je pokazal, da je Sosič prenikav in natančen izpisovalec preteklosti, Jaz sam pa ta vtis samo še potrjuje.
Matej Bogataj
Društvo slovenskih literarnih kritikov