| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | črnogorska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
| Založba | Lud Šerpa |
| Zbirka |
Klasična šerpa |
| Prevod |
Dijana Matković |
| Ključne besede | Begunci, Kultura, Pisateljstvo, Potovanja, Samomori, Smrt, Umetnost, Vlaki |
Med potjo iz Budimpešte do Dunaja, ki jo z vlakom opravlja uspešen pisatelj, se njegove misli spiralno razraščajo okoli spominov na prijatelja, ki je Budimpešto izbral za svoj zadnji izstop. Ta, ravno tako pisatelj, je v svojem delu in življenju kot njegov senčni del ‒ kritiško priznani, a polemični in saboterski potonjenec, ki se prijavlja na konference ali rezidenčne razpise le zato, da jih kasneje lahko protestno odpove, prekine in ozmerja gostitelje. V Bernhardovski maniri se odpoveduje sodelovanju v burleski kapitalističnih institucij, ki se polaščajo tudi kulturnega polja, namesto tega pa svoje življenjsko delo usmeri v zasledovanje izbrisa oz. izginotja očeta, ki deli usodo mnogih beguncev. Med drugim tudi tistega, ki je leta 1940 obtičal na meji v Portbouju in kateremu je posvetil svoje zadnje delo ‒ izgubljeni rokopis Walterja Benjamina.
Objavljeno: 14.02.2019 18:36:05
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:21
“Dobro je, kadar nihče iz občinstva nič ne vpraša, to je vedno dobro, prenesem lahko vse razen tako imenovanega dialoga, izmed vseh reči najbolj brezupnega, a vendar povzdignjenega na piedestal v tem našem nesrečnem obdobju, […] dialog ni nikoli k ničemur doprinesel, nihče ni skozi dialog nikoli nikogar v nič prepričal, saj je edini namen dialoga, glede na to, da ne ponuja rešitve konfliktov, odlaganje konfliktov, pa vendar so vsi v dialogu, ob tem pa se sklicujejo na antično zapuščino, kar zgolj potrjuje, da bi se ljudje morali, namesto da so cele dni v dialogu, vrniti k branju, vrniti k besedilu, ki ni nič drugega kot monolog, vzeti v roke knjigo in brati ter dognati, kako današnji dialog ne korenini v antiki, temveč v absolutni ignoranci in pomanjkanju prepričanj (str. 12)
in nato