Cesta kresnic

“Dve leti sem bila stara,” je končno rekla, “ko se me je mama prvič znebila. Pustila me je pri starih starših, odšla v mesto po mleko in se vrnila, ko sem bila stara štiri leta. Ko sem jih imela deset, se je spet prikazala. Mislila sem, da to pomeni, da me ima rada. Takrat me je izgubila v gneči. Naslednjič sem jo videla pri štirinajstih. Babica nama dovoli, da živiva tukaj, in nama vsak teden pošilja denar. Prej ali slej bo spet izginila.”

“Ne razumem.”

“Seveda ne. Moja mama ni taka kot tvoja. Toliko časa kot zdaj še nisem preživela z njo. Prej ali slej se bo naveličala in odšla brez mene.”

“Kako lahko mama naredi kaj takega?”

Tully je skomignila. “Mislim, da je z mano nekaj narobe.”

“Nič ni narobe s tabo. Tvoja mama je bedna. Ampak še vedno ne razumem, zakaj si se mi zlagala.”

Tully jo je končno pogledala. “Bala sem se, da me ne boš marala.”

“Tebe je skrbelo zaradi mene?” Kate je planila v smeh. Tully jo je ravno hotela vprašati, kaj je tako smešno, ko se je Kate zresnila in rekla: “Zdaj pa konec laži, prav?”

“Absolutno.”

“Za vedno bova najboljši prijateljici, ” je resno nadaljevala Kate. “Prav?”

“Hočeš reči, da mi boš vedno stala ob strani?”

“Vedno,” je odgovorila Kate. “Ne glede na vse.”

V Tully se je kot eksotičen cvet odprlo novo čustvo. Zdelo se ji je, da v zraku skoraj lahko zazna njegov medeni vonj. Prvič v življenju se je ob nekom počutila popolnoma varno. “Za vedno,” je obljubila. “Ne glede na vse.”

 

(str. 68 - 69)