Od kome do maratona
Žanr | avtobiografski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Žirovnica, 2018 |
Založba | Medium |
Ključne besede | Antidepresivi, Depresija (medicina), Maraton, Poškodbe, Prometne nesreče, Športniki, Tek |
Žanr | avtobiografski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Žirovnica, 2018 |
Založba | Medium |
Ključne besede | Antidepresivi, Depresija (medicina), Maraton, Poškodbe, Prometne nesreče, Športniki, Tek |
Mario Ponjavić je Jeseničan, ki je 18.4.1997 doživel hudo prometno nesrečo. Po nesreči je bil približno štirideset dni v komi, po tem pa se je začela trnova pot okrevanja, ki nikoli ne bo končana. Življenje nikoli več ne bo tako, kot je bilo prej, določene posledice bodo ostale za vedno. V knjigi od kome do maratona je opisal dvajsetletno pot okrevanja in spopadanja z življenjem. Bilo je polno vzponov in padcev. Pa najprej o padcih in depresiji, ki bo zaradi poškodb glave, ki jih je utrpel ob prometni nesreči, verjetno njegova večna spremljevalka. Pa o padcih povezanih s še eno prometno nesrečo in nerazumevanjem okolice do njegovih težav. Pa še o vzponih. Čisto dobesedno je njegovo okrevanje potekalo od kome pa do desetih dobljenih maratonskih bitk. Že kot otrok je bil športnik, po prometni nesreči pa je tek postal njegov antidepresiv. V dvajsetih letih je pretekel nešteto kilometrov, ki so pripomogli k njegovi boljši fizični in psihični kondiciji. Če smo čisto natančni, je njegov tekaški dnevnik zaznal okoli 44.000 pretečenih kilometrov. Za njegovo okrevanje pa imajo velike zasluge tudi njegovi najbližji, mama in oče, sestra, žena Renata in sin Marko. Vsi mu stojijo ob strani in verjetno so tudi edini, ki se v popolnosti zavedajo njegovih dosežkov. In lahko rečemo, da družin, ki bi v tako težkih okoliščinah dokazale, kako je potrebno držati skupaj, ni veliko. Mario je tekel tudi na vsakoletnem dobrodelnem teku Jesenice tečejo in na ta način pomagal pri zbiranju denarja za letovanje otrok. Ne prireditvah je odtekel neverjetnih 92, 100 in 92 kilometrov. Za nasmeh otrok, z otroki. Po dvajsetih letih se je zaradi zdravstvenih okoliščin odločil, da bo še tekel, a zgolj in le za čisti užitek. Časi ne bodo več pomembni. Neverjetna zgodba o tem, da se vse da, če se le hoče. Ni vedno lahko, je pa človek potem za to bogato nagrajen. Zato, če se kdaj smilite sami sebi in mislite, da je težko samo vam, ozrite se malo naokrog ali pa preberite knjigo Od kome do maratona in takoj vam bo lažje. Za konec pa misel Josepha Campbella, ki je objavljena v knjig.: “Biti moramo pripravljeni, da se odpovemo življenju, ki smo ga načrtovali, da bi zaživeli življenje, ki čaka na nas.”
Objavljeno: 02.02.2019 15:56:30
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:20
Tekel sem celih deset ur in pretekel 92 kilometrov, kakšno naključje, saj je bil moj prvi ultra tek na Jesenice tečejo prav tako dolg 92 kilometrov. Tekel sem za otroke in nekateri otroci bodo v mojem srcu zapisani z zlatimi črkami. Sončki moji, Marko, Valerij in Jaka, v najhujši vročini in najhujših trenutkih ste mi stali ob strani. Hvala, fantje! Ta tek je bil posvečen otrokom, še posebej pa sinu Marku, ki je imel tri dni kasneje recital v glasbeni šoli. (str. 160)