Pudak in Rosenmind
Žanr | pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
Založba | KUD Apokalipsa |
Zbirka |
Posebne izdaje |
Žanr | pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
Založba | KUD Apokalipsa |
Zbirka |
Posebne izdaje |
Pudak ni bil nikoli Jurij Hudolin, Pudak Rosenmind, “napihnjena masa blebetanja, razjarjeni kmetič pri šahu. Postrgan glas iz kompozicije nesoglasij.” Vse to in več je lirski subjekt. Alter ego, heteronim ali predmet zavesti? Pesmi so uperjene proti vsakdanji hipokriziji in vladavini neumnosti, ki sta neskončni, neustavljivi. Pesmi so angažirani filozofski razmisleki in hkrati ugotovitev, da “nič ne bo pomagalo, nič se ne bo rešilo in tudi opravičiti se nima smisla.” Svet, kakršnega vidi pesnik je progresivno primitiven in njegov motiv železno repertoaren: svet poln vsiljevanja slabe vesti, krivde, absolutnega pootročenja. V takšnem svetu ljudje umirajo, izžeti od nevednosti, praznine in ošabnosti. V takšnem svetu je edina vera denar, kjer so izrečene besede največkrat žaljivke, pregrete z žerjavico. Ampak, da, pesnika še vedno zanimajo čudeži in da, zebe ga le navznoter. In če sklepamo, da je pesnik kot človek velik otrok, kakor pravijo nekateri, potem je “dolžnost otroka, da sitnari, ko dogoreva nikotinska paličica”. Jurij Hudolin je jezikoslovec, pesnik, pisatelj in prevajalec, kritik in kolumnist, ki živi in deluje v Ljubljani.
Objavljeno: 17.01.2019 10:55:08
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:17
Pametni sovražijo neumne, / bogati sovražijo revne in obratno, / recipročno, preslikano: isto, tudi vzorčasto. / Vladajo skoraj vedno neumni, / pametni se skrivajo v nečimrnosti. / Težave se nikoli ne razrešijo, / preživijo pa se samo minorne. / Kakor da ne bi že stoletja vedeli, / da norost ne fermentira v vojni, / ampak v miru. / Mar to vedo tudi / konji, ovce in stenice? Mungosi in makakiji? / Darwin mi ni naložil ničesar o ljubezni, / religije še veliko manj. Imam le to, / da spoštujem dobro, kajti zlo mi je jasno, / sebe pa se skoraj ne spomnim več, / čeprav bi se pod bremenom mojih čustev sesulo / vsako transportno vozilo. (str. 24)