Kvadratura sarajevskega kroga : (štirje feljtoni)
Žanr | esej |
Narodnost | bosanskohercegovska literatura, slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2018 |
Založba | Pivec |
Ključne besede | Feljton |
Žanr | esej |
Narodnost | bosanskohercegovska literatura, slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2018 |
Založba | Pivec |
Ključne besede | Feljton |
Knjiga zajema štiri feljtone, ki so nastali v času trajanja ali tik po koncu vojne v Bosni, ki ji je avtor, rojen v Sarajevu po naključju ubežal. V Slovenijo je namreč prišel le nekaj dni preden so se pričele prve barikade in s tem začetek krvave morije. Pisatelj, pesnik, esejist in prevajalec je potem zaživel v Ljubljani in na Krasu, od koder tudi izvira rod njegovega deda. Iz Slovenije je nato spremljal umiranje neke države in uničevanje kulture, ki ji pripada.
Štirje feljtoni govorijo o različnih temah, vse pa so povezane z Bosno. Prvi esej je nastal ob 500 letnici prihoda Sefardskih judov iz Španije v tedaj turško Bosno. S seboj so poleg mnogih dragocenosti prinesli tudi t.i. Sarajevsko hagado, znameniti iluminirani rokopis. V Bosni so v obdobju svojega bivanja pustili pomemben kulturni in gospodarski pečat.
Drugi feljton opisuje Sarajevo v večnem spreminjanju skozi stoletja, kot so ga povzročale vojne in vedno novi bolj ali manj uspešni gradbeni podvigi. S tem pa se je spreminjal tudi značaj mesta, ki le še v majhnem delu tudi po končani zadnji moriji ohranja značaj nekoč živega multikulturnega mesta.
V tretjem feljtonu z naslovom Obrazi, liki, pokrajine, … se srečamo s pomenom fotografij zlasti v vojnem času, ki odseljene, izgnane ali drugače razbite in ločene osebe spominjajo na ljudi s katerimi so nekoč skupaj živeli. Fotografije so za njih v vojnih razmerah pogosto edini stik s svojimi znanci, morda tudi ljubljenimi.
Zadnji feljton je nastal tik po koncu vojne v Bosni (1996). V njem avtor razmišlja, kako je lahko Radovan Karadžič, psihiater in pisatelj s katerim se je nekoč kot literarni ustvarjalec v Sarajevu družil, postal vojni zločinec. Esej spremlja bosanske notranje boje že od časov ankesije, ter ustanovitve gibanja Mlada Bosna dalje.
S svojo subtilno pripovedjo skozi vse eseje, nas avtor pospremi v nek drug čas in prostor, ki niti ni tako daleč od tega trenutka in smo mu na naših tleh srečno ubežali.
Objavljeno: 11.01.2019 13:55:27
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:17
V tem času, o katerem govorim, je bilo to mesto, vso v ruševinah, dimu in plamenih, žalostna podoba prejšnje lepote in razkošja ter neovrgljiv dokaz človeškega barbarstva, človekovega nagnjenja k uničevanju ustvarjenega in nespoštovanju svetosti življenja. Danes verz pesnik Abdulaha Sidrana »Govori Sarajevo: »Jaz, otok sem v srcu sveta«« zveni bolj prepričljivo kot prej. Kajti to mesto, čeprav v resnici v srcu sveta, z do zdaj redko videno tragedijo, ki jo doživlja, vse bolj postaja pusti otok, kot da govori kljub očem slepemu in kljub ušesom gluhemu svetu. Rojen v Sarajevu, nanj močno navezan in od njega ločen, ker od leta 1989 živim v Sloveniji, bom skušal v kratkem predočiti, kaj so o tem mestu pisali zgodovinarji, potopisci in pesniki. Popeljati tistega, ki se je odločil, da to prebere, na sprehod po mestu, kakršno je bilo nekoč in kakršno je zdaj. Po Sarajevu, ki ga pravzaprav ni več. Vsaj ne takšnega, kot je bilo nekoč.