Vzhodno od Katmanduja

Svet se je spremenil in z njim posledično tudi potopisi. Svet se je zmanjšal in obiski nekoč skorajda nedostopnih predelov so danes del vsakdanje turistične ponudbe. Nekoč, pravzaprav še ne tako daleč nazaj, pa je bilo precej drugače. Potovanja so bila draga, premnoga območja pa neraziskana, nevarna in skozi oči takratnih popotnikov tudi zaostala. Agencijskih ponudb skorajda ni bilo in popotnik je bil v glavnem prepuščen lastni iznajdljivosti in lastnim organizacijskim sposobnostim. In tudi o tem lahko prebiramo v potopisu Vzhodno od Katmanduja.
Vzhodno od Katmanduja je potopis stare šole. V njem avtor opisuje pot, ki sta jo s prijateljem in alpinistom Alešem Kunaverjem prehodila na prehodu iz leta 1962 v 1963. Pot, ki ju je vodila iz Katmanduja skozi Namče Bazar do Dardžilinga. Pot, ki je ključno vplivala na razvoj jugoslovanskega in kasneje slovenskega himalajizma. Preko Jerinovega pisanja je takratni bralec odkrival nov svet, njegove značilnosti in specifike prebivalstva, s katerim sta se popotnika srečevala, spoznaval težave, ki so ju spremljale in si skozi peščico fotografij tudi vizualno približal njemu nedostopna območja. Osebna izkušnja (za razliko od sodobnejših potopisov) pa ni v ospredju. Na tej točki se bo današnjemu bralcu, ki dostopa do neizmerne količine podatkov preko svetovnega spleta, morda porodilo vprašanje, zakaj sploh brati knjigo, ki je topogledno nekoliko zastarela. Odgovor se glasi, zato, ker če želimo razumeti sedanjost, moramo dobro poznati preteklost. Dandanes je vzpon po poti prvopristopnikov na Mt. Everest zgolj še del atraktivne (in drage) turistične ponudbe, in med resnimi alpinisti niti omembe vredno dejanje. Tudi razlogi zakaj in kako je do tega prišlo, bodo potencialnemu bralcu bistveno bolj razumljivi, če bo prebral Jerinov potopis, ki je za povrh vsega zares vrhunsko spisan. Zelo priporočam!