Belina

Belina je knjiga o alpinizmu in turnem smučanju, a vendar je Belina precej več kot zgolj to. Sylvain Tesson je namreč izjemno tenkočuten opazovalec, ki s svojim že nekoliko liričnim slogom bralcu podaja svoje občutke, razmišljanja in opažanja. Tessonu je pot pomembnejša od cilja in najbrž ne bo napak, če na tem mestu potegnemo vzporednico z Nejcem Zaplotnikom in njegovo Potjo. Enakomerno gibanje človeka premakne v notranji svet, v razmišljanja, ki pogosto meditativno vplivajo nanj, a vendar je popotnik vedno na preži, saj ga pri zimskem prečenju Alp čaka cel kup nevarnosti in situacij, ki bi zanj lahko bile kaj kmalu tudi usodne.
“Med najkrajšim izletom v hribe se razblini čas, razširi prostor, um pa potihne. Na snegu blesk izniči zavest. Pomembno je samo pomikati se naprej,” zapiše avtor v predgovoru, in bralca, ki mu ta način gibanja ni tuj, v hipu posrka vase. Belina je izjemno delo, ki ga morda le malce skazi avtorjevo nepoznavanje naše zgodovine, ki v predzadnjih dveh poglavjih rezultira v nekoliko napačnih zaključkih. Četudi je Tesson erudit, je “Slovence” očitno nekoliko prešprical, ampak zaradi tega bralni užitek ne bo umanjkal. Če ne verjamete meni, boste morda Ireni Štaudohar, ki je o Belini zapisala: “Ko bereš Belino francoskega pisatelja in avanturista Sylvaina Tessona, v kateri opisuje, kako je presmučal celotno alpsko verigo, se ti včasih zdi, da te pečejo oči od svetlobe snega, da fizično čutiš, kako se snežni vihar zaganja v telo, in toplo ti je, ko se utrujen, vsak večer v drugi gorski koči, greje ob peči, ki je v mrzlih krajih vedno središče sveta, domači oltar, totem znanega in pomirjujočega sveta.”