| Žanr | esej, potopis |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Celje, 2021 |
| Založba | Celjska Mohorjeva družba |
| Ključne besede | Cerkve, Cerkvene osebe, Cerkvene službe, Katoliške gimnazije, Romanje, Romarske poti, Slovenija, Zasebno šolstvo |
Dr. Ivan Štuhec, znani slovenski teolog in duhovnik, je bil med letoma 1997 in 2018 strokovni direktor Zavoda Antona Martina Slomška, v okviru katerega deluje tudi prva mariborska katoliška gimnazija. Potem ko so še danes razvpiti dogodki okrog Zvonov odvihrali mimo in so zavod z vsemi svojimi ustanovami gmotno odrešili, se je v zahvalo božjemu zavetniku podal na romanje. Pot, ki jo je sprva načrtoval v Santiago de Compostelo, mu je epidemija Covida spreobrnila v pešačenje po slovenskih krajih.
Avtor v sedemindvajsetih poglavjih, kolikor dni je trajala njegova zaobljuba, popisuje najprej okoliščine odločitve, jih poveže s svojo ljubeznijo do konj, nato pa križe in težave, ki jih je imel včasih tudi zaradi lastne naivnosti. Ob molitvah in odlomkih iz evangelijev bralcu v humornem slogu mimogrede predstavi kakšno skrito ali skorajda povsem neznano posebnost domovine. Gotovo bodo marsikoga zasrbele pete in bo, tako kot avtor, vključil še svoj GPS. Seveda je v besedilu tudi veliko meditacij o še in še aktualnem stanju duha v Sloveniji. Tudi če bo kakšen bralec ob prebiranju esejistično zastavljenih poglavij kdaj zavihal nos, naj kar vztraja pri branju.
Dr. Štuhec svoje romanje namenja ne le Slomšku in zavodu, poimenovanem po njem, ampak tudi tridesetletnici samostojne države. Knjigi so ob koncu dodane fotografije, ki še dodatno potrjujejo verodostojnost napisanega.
Objavljeno: 24.10.2022 13:21:26
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:50:47
Pot, ki sem si jo zadal, je bila namenjena Slomšku v zahvalo, da smo rešili zavod, ki nosi njegovo ime. In po spletu okoliščin ali zaradi Božje previdnosti sem nanjo stopil prav v Vuzenici, ki nosi močan pečat Slomškovega delovanja. Stavba pri Sv. Primožu, kjer sem prvo noč prespal, je bila zgrajena v njegovem času, ker si je prizadeval, da bi odročni kraji pod Pohorjem dobili svojo duhovnijo. V Vuzenici je tudi pisal knjigo Blaže in Nežica v nedeljskej šoli, ustanovil Wallnerjev sklad, iz katerega je pomagal revnim otrokom pri nakupu šolskih potrebščin, plačeval zdravnika za reveže pa tudi učitelj je iz tega sklada dobival dodatek za boljše poučevanje. V času svojega delovanja v Vuzenici je bil šolski nadzornik za celotno lavantinsko škofijo od Podjune do Save. Večje simbolne in vsebinske povezanosti med ZAMS-om in Slomškom si tako na začetku poti ne bi mogel želeti. (str. 15 – 16)
in nato