| Žanr | avtobiografski roman, spomini |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
| Založba | Beletrina |
| Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
| Ključne besede | Gledališka režija, Slovenski umetniki, Spomini sodobnikov |
Dušan Jovanović, slovenski dramatik in gledališki režiser, tudi esejist in kolumnist, za svoje uprizoritve prejemnik številnih nagrad, se v pričujoči spominski pripovedi predstavi kot imeniten pripovedovalec in opazovalec. Avtor portrete sodobnikov, s katerimi je sodeloval ali prijateljeval, spretno prepleta z avtobiografskimi epizodami svojega otroštva, mladosti, zrelih let, še vedno ustvarjalne starosti. Jovanović pripoveduje kratko in jedrnato, brutalno iskreno, šokira, gane, preseneča, ničesar ne olepšuje. Knjiga je zanimiv dokument nekega časa, ki izginja, umetnikov, ki so svoja življenja razdali do zadnjega vlakna, katerim je bivša Jugoslavija pomenila pretok idej, ustvarjalnih energij, srečevanj ter boemskega hedonizma do roba in čez. Mozaik spominov, kjer pisatelj ne prizanaša ne sebi in ne drugim.
Objavljeno: 03.01.2019 14:08:08
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:12
Vztrajno sem skušal uveljaviti svojo vodilno vlogo, a sem počasi vendarle spoznal, da to ne bo šlo. Spoznal sem, da je Milena hudičevo močna, mnogo premočna zame. Lahko bi ji rekel adijo, draga, izberi si drugega, ki ga boš zajebavala. Ampak tega nisem mogel. Cigarete sem pustil, Milene pa nisem mogel. Padel sem v čisti matriarhat. Ona je nosila hlače, jaz sem bil podizvajalec storitev. Navzven se to ni poznalo, ona je na svoj mehki, nevsiljivi način dosegla vse, kar je hotela. (str. 276-277)
in nato