Podobe iz sanj

Podobe iz sanj so zadnje delo izpod peresa Ivana Cankarja. Iz mračnega razpoloženja, ki vlada v zbirki zgodb, odseva predvsem vojna, pa tudi obračunavanje z lastnimi travmami, z obdobjem Cankarjevega življenja, ko je čutil težave telesne in duševne narave, ne vedoč, kako blizu je tudi dejansko njegova smrt. Črtice so namreč izšle leta 1917, leto kasneje pa je bil pisatelj mrtev. Simbolika v njih je torej toliko močnejša. Vojne Ivan Cankar ni doživel na bojišču, ni pa šla mimo njega, ne da bi se ga neposredno dotaknila. Črtice so zelo kratke, a to velja le za število strani. Zaradi zgoščenega sloga je na kratkem prostoru povedanega zelo veliko, pravzaprav toliko, da se zdi, da se več sploh ne bi dalo izreči. V eni od črtic je stavek, da je »človek po svoji naturi k hudemu nagnjen«. S tem slabim v človeku pisatelj obračuna že v prvi črtici Ogledalo, ki prikazuje nekakšno poslednjo sodbo. Takrat z ljudi odpadejo vsa prekrivanja in laži, s katerimi so morda preslepili svojo okolico, in se zgroženi vidijo v svoji resnični, nič kaj zavidljivi podobi. Za pogumom se skriva strah, za gosposkostjo neusmiljenje in pohlep, za lepoto in mladostjo pa pohota in greh. Črtica Otroci in starši ima idiličen začetek, ko se otroci poigravajo z domišljijo in si pripovedujejo zgodbe v topli in prijetni sobi. Ta del nas seveda ne zavede. Da življenje ni pravljica in da so konci večkrat grdi kot lepi, otroci spoznajo, ko prispe vest o smrti očeta, ki je padel na fronti. »Nekaj neznanega, novega, tujega, čisto nerazumljivega je stopilo prednje, je stalo tam visoko in široko, pa ni imelo ne obraza ne oči ne ust. Nikamor ni sodilo; ne v to glasno življenje pred cerkvijo in na cesti, ne v ta topli mrak na peči, tudi ne v pravljice.« Kot je kritičen do človeštva na splošno, ima pisatelj usmiljenje za posameznike, sploh za otroke ali pa ljudi z družbenega obrobja. V črtici Strah imamo tri klasične odrinjene tipe: bebca, šepavca in grbavca. »Tako se mi zdi, kot da mi trije ne bi smeli sedeti za mizo. V veži in na tleh je po pravici naša miza,« pravijo sami o sebi, seveda naučeni od družbe, ki gleda zviška nanje. V zgodbi Cankar postavi nasproti dve pesmi: »kaj nam pa morejo, morejo, morejo …« in pa »oj, ta soldaški boben«. Življenje vseh treh je zaradi njihovih telesnih in duševnih hib težko, a prav zaradi njih so varni pred vojsko, kamor odhajajo zdravi ljudje. V črtici je govora tudi o strahu. Prav strah je razlog, da je eden od njih izgubil razum, ko ga je kot otroka prestrašil nespametni sosed Šimen. Morda se je s tem poimenovanjem Cankar maščeval svojemu stricu Šimnu, pri katerem je stanoval na začetku svojega šolanja v Ljubljani, in kateri je z malim Ivanom zelo grdo ravnal. Posebnež je tudi bebec Martin iz istoimenske zgodbe. Tudi ta se je izognil vojski, a za ceno svojega dostojanstva. Cankar ga razume in mu za popotnika določi Jezusa, torej ga kljub njegovi sramoti smatra za vrednejšega od drugih. V maniri naslova Podobe iz sanj je Cankar v več zgodbah prav sanje vzel za izhodišče tistega, kar je želel povedati. Predvsem je to obsodba vojne. V Gospodu stotniku zapiše, da so se sanje spremenile. Včasih so to bile bežne podobe brez smisla, ki se zjutraj izgubijo v nič. Sedaj pa so sanje podoba resničnosti in prebujanje iz nočnih mor ne prinese olajšanja. In kakšna je podoba stotnika? Ob branju črtice hitro zaslutimo, da gre za smrt, še preden pogleda proti nam in vidimo obraz brez kože in mesa, z globokima jamama namesto oči in ostrimi zobmi, kot se zna Cankar ekspresivno izražati. Obsodba vojne je zelo izrazita tudi v Kostanju posebne sorte. Učinkovitost je zagotovljena z uporabo kontrasta. Večina zgodbe prikazuje kostanj s skorajda čudežnimi lastnosti, po moči rasti, cvetenja in nudenja utehe v svoji senci prekaša vse druge svoje sorte. A ko enooki Marjeti zlati hrošč v sanjah pove, da je pod drevesom zakopan zaklad, ta nato odkrije množično grobišče. Seveda je takšnih grobišč veliko, zato pisatelj zaključi s stavkom: »O, prijatelji, ljubi, moji, to nam bodo še cveteli kostanji!«. Narava mu služi kot izhodišče tudi v črtici Maj. Naletimo na cvetoči majski vrt, dišeči gozd. Pisatelj utrga cvetico in ji očita, kako nič ne ve, da je hudo na svetu, da je vojna. Pravi: »Veseliš se luči, kakor da je še zmerom tista gorka luč! Piješ življenje in ga ljubiš, kakor da je še zmerom tisto mlado življenje! Ti nedolžni, nespametni cvet!« A ta cvet kmalu umre, saj ga je človek utrgal. Torej, kjer človek hodi, seje smrt. Podira drevesa, moti ga čmrlj, moti ga mravlja. Sinica se boji kragulja, a bolj se boji človeka, kajti kragulj je lačen, človek pa hudoben. Živali prikaže kot boljše od ljudi. Takole zaključi: »Vsem sije to majsko sonce, čmrlju in mravljincu, sinicam in ščinkavcem, praproti in šmarnicam, hrastom, smrekam in borovcem, vsem božjim stvarem, le človeku ne, človeku, ki ima dušo, razum in voljo, le srca ne.« Cankar je očitno sposoben pogledati izven vrste homo sapiens. Na živali je osredotočen tudi v črtici Leda. Prikazan je vojaški tabor, v katerem se vojaki urijo za boj, Leda pa je poveljnikova psička. Kar nekaj vrstic si vzame za naklonjeni opis njene zunanjosti. Žival najprej bega med vojaki, se zaletava v njih in laja, kot bi jim želela dopovedati, da naj prenehajo s svojim početjem, prenehajo z vojno. Ko ji to ne uspe, se manično razpoloženje zamenja z apatičnim, z depresijo in obupom. Takole pravi Cankar: »Pa nisem mogel odvrniti ne pogleda ne misli od teh svetlih, rjavih oči, ki so mirno izprašujoče strmele naravnost name; šape so slonele na mojih prsih, rosni gobec je bil tik pred mojimi usti. V očeh, teh mirno vprašujočih, je bilo neusmiljeno zaničevanje, je bila tista premoč duha, pameti in dobrote, ki z enim samim pogledom razgali ošabno ničevost ter jo zaluča v zasluženo sramoto.« O živalih kot žrtvah vojne pripoveduje tudi sraka iz črtice Sraka in lastovice. Teritorialno izhodišče je soška fronta, sraka, tudi sama vojni invalid, pa govori o množičnem pokolu vrabcev, ki jih je zadela granata, ter o lastovicah, ki so izgubile svoje domove, potem ko so tudi ljudje izgubili svoje. V dveh črticah imamo opraviti s pomembnima slovenskima ljudskima junakoma, Petrom Klepcem in Kraljem Matjažem. Kralj Matjaž je nekakšen odrešenik, tisti, ki bo ljudstvu prinesel boljše čase, ko oziroma če se bosta on in njegova vojska zbudila iz svojega večstoletnega sna. A ko se Cankar bolj podrobno ozre na vojsko, vidi, da je sestavljena iz ranjenih in ponižanih ljudi. Pravzaprav revolucionarna ideja, da se bodo potlačeni dvignili za svoje pravice in to na vseh koncih sveta. Na koncu postavi le skeptično vprašanje: »Kdaj bo in kje?«. Peter Klepec najprej obnovi znano zgodbo o šibkem dečku, ki ga vsi zasmehujejo in pretepajo. Ko dobi od boga zaprošeno fizično moč in se ubrani svojih mučiteljev, je zgodbe konec. Ljudske zgodbe, Cankar pa se vpraša, kaj sledi naprej, ali bo Peter Klepec znal živeti s svojo novo močjo, jo bo znal uporabiti sebi v prid ali jo bo le dal na razpolago drugim, ker je to pač v njegovi naravi. Bralcu se vsiljuje misel, da je Peter Klepec metafora za slovenstvo. Morda se pisatelj sprašuje, ali bodo Slovenci znali zaživeti po svoje, na svoje, izven ječe narodov, kar je bil eden od izrazov za Avstro–Ogrsko. Z večjo ali manjšo močjo se v več črticah nahaja motiv matere: Edina beseda, Četrta postaja, Vrzdenec, pa tudi Konec. Ko v četrti postaji križevega pota pisatelj opazuje srečanje trpinčenega Jezusa z njegovo materjo, Marijino trpljenje ob izgubi svojega otroka razširi na trpljenje vseh mater, ki v vojnah izgubljajo svoje otroke. Skozi več črtic se razteza tudi religiozni motiv, prepleten z drugo motiviko, predvsem vojno ali pa osebnimi travmami. V spominu ostane Velika maša, ko ni moških v cerkvi, razen starcev in invalidov. Je pa obilo vdov in osirotelih otrok. In na vseh obrazih je bilo zapisano enako: »neugasljiv, neizbrisljiv spomin na neizmerno srčno bolest, na trpljenje in bolečino brez primer, na grozoto, ki ji ni imena, na krivico, ki vpije proti nebu in kliče po sodbi.« V zbirki je 31 črtic z daljšim uvodnim esejem in na tem mestu se seveda ne moremo posvetiti vsem. Za konec bi ponudila še eno bolj navdihujočih zgodb, Zaklenjeno kamrico, ki govori o duhovnem bogastvu človeka ne glede na njegove materialne okoliščine. Sledi odlomek iz te črtice.