skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Kukavičji mladič

Žanravtobiografski roman
Narodnostsirska literatura
Kraj in leto izidaNovo mesto, 2024
Založba
Prevod Zarja Vršič
Ključne besede 21. stoletje, Begunci, Begunska taborišča, Državljanska vojna, Potovanje
Število strani

205

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

6-7 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Pretresljiva
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

“Jalla! Jalla!”

 

Osebna in presunljiva zgodba sirskega begunca, napisana v izredno poetičnem jeziku, ki z lepoto izraza in lahkotnim slogom, pa tudi zaradi optimizma in preprostosti, skorajda že zakriva grozote, s katerimi se sooča prvoosebni pripovedovalec na begunski poti iz Sirije v Slovenijo. Na poti, na kateri venomer, z željo po zaslužku ali statusu, letajo nove kukavice ter njihovi mladiči; kjer je borba za golo življenje izenačena igri s kartami, ki jo igrajo veliki samodržni državni oblastniki, policija in tihotapski šefi.

Napisana v arabskem izvirniku, vendar pa najprej izšla v slovenskem prevodu, saj avtor sedaj živi in deluje v Sloveniji, kjer je prejel tudi nagrado PONT za perspektivnega avtorja medkulturne književnosti, sicer je ustvarjal že v Siriji, leta 2009 izda svoj prvenec Jutranja klapa. V Sloveniji je izšla tudi njegova pesniška zbirka, 21 žensk iz Ljubljane v kateri popisuje srečanja z Ljubljančankami skozi begunske oči. Njegovo življenjsko zgodbo je Andraž Rožman opisal v knjigi Trije spomini – med Hajfo, Alepom in Ljubljano (Goga, 2019).

 

Tudi če nisi varen, se ne moreš več vrniti nazaj, vse si pustil za sabo in vse je pozabljeno… nobenega spomina ni več, samo pozaba in tistih nekaj metrov, ki si jih prehodil, nobenih sanj ni tu, konec je z njimi, spremenile so se v pepel. Tvojo hišo sta uničili dve raketi in tvoji otroci so pobegnili smrti samo po igri usode, njihove oči so uprte vate, v daljavo, želijo te doseči, da jim prineseš nekaj upanja. Ampak vse to so zdaj sanje in privid; v resnici je za tabo pozaba, pred tabo pa neznano, kamor te bo ponesla neka skrivnost, v neznano, ki bo kmalu postalo znano, potem pa boš hodil proti drugemu neznanemu, ki bo prav tako postalo znano. Tako je, če življenje odloči zate – živi svoje trenutke, svoje življenje, bodi tak, kot si, bodi močan in ne umri prej, preden k tebi ne pride smrt.

(str. 32)

Citati

(2)
Martin Mikolič

Upanje je luč, na neznanem obzorju, ki se pne pred nami. Luč ni več luč, ampak sonce, ki nam sije v oči, vanje prodira tako kot voda; tekmujeta, luč in voda tekmujeta, katera od njiju nam lahko prej zatisne oči.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 160
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 5
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1

Morda vam bo všeč tudi